Irena Joveva v intervjuju za Metropolitan: "Dejanja izraelske vojske v Gazi ne morejo biti nič drugega kot genocid"

V zadnjem času se tako na regionalni kot tudi globalni politični sceni odvijajo izjemno pomembni dogodki, ki bi lahko v veliki meri spremenili odnose moči v mednarodni skupnosti. Trenutno svet pretresata dva velika oborožena konflikta, spremljamo kršenje demokratičnih in evropskih vrednot s strani mnogih držav in vzpon desnega populizma ter avtoritarnih voditeljev.

Vse naštete teme postavljajo Evropsko unijo pred veliko preizkušnjo, saj se združenje 27 držav sooča z zahtevno nalogo delovanja enotno, hitro in učinkovito v odzivu na težave, s katerimi se sooča mednarodna skupnost. Kljub zavezanosti k skupnemu delovanju pa se tudi Evropska unija srečuje z različnimi ovirami. Da bi bolje razumeli izzive, s katerimi se sooča svet, in položaj Evropske unije ob številnih problematikah, smo spregovorili s poslanko v Evropskem parlamentu in članico vladajoče stranke Gibanje Svoboda Ireno Jovevo.

V preteklih mesecih smo bili priča več volitvam po evropski celini. Na Nizozemskem je zmago odnesla skrajna desnica, na Slovaškem je slavil prorusko usmerjeni Robert Fico, v Srbiji je oblast obdržala vladajoča Srbska napredna stranka, medtem ko Viktor Orban s svojim delovanjem še naprej spodkopava temeljne evropske vrednote. Se vam zdi, da se je avtoritarizem tako znotraj kot zunaj EU preveč razmahnil?

Če rečem, da me tak razvoj dogodkov ne skrbi, se bom zlagala. Zame ni dvoma, da bi bila situacija v Evropi brez avtoritarnih voditeljev precej boljša, vendar žal je tu manipulacija teh struktur močnejša. Kar zadeva Madžarsko, že leta v Uniji razpravljamo o težavah, ki so zelo jasne, vse od Orbanovega podrejanja državnih sistemov, korupcije, do zlorabe evropskih sredstev, še posebej pa njegovo izsiljevanje v zvezi s pogojevanjem pošiljanja pomoči v Ukrajino. Orban in njegova družba znajo strukturo odločanja v Svetu EU zelo dobro izkoriščati sebi v prid. To so ljudje, ki obvladajo populizem, so čisti demagogi. Nimajo težav obljubljati ali deliti bonbončkov, ki nimajo nobene zveze z njimi, pač pa z evropskimi davkoplačevalci, katerih razočaranje brezsramno izkoriščajo, v isti sapi pa trdijo, da Evropska unija ni dobra. Logično, kajne?

Tudi situacija v Evropi in svetu nam ne dela uslug, saj se neprestano premikamo iz krize v krizo. Čeprav na ravni Unije obstajajo načrti za ukrepanje, imamo hkrati demagoge, ki neprestano prodajajo laži. Oni to počnejo na način, ki ga razočarani ljudje lahko zelo enostavno razumejo. Na drugi strani pa so vodilni v Bruslju marsikdaj izgubljeni v tem tako imenovanem mehurčku, ko teh stvari očitno ne znajo učinkovito in iskreno predstaviti javnosti. Posledično ni dobre komunikacije med EU in državljani, kar nato številni žal spretno izkoriščajo sebi v prid. Izključno sebi in zase. Ti populisti pravzaprav nimajo večine, so na skrajnem robu, vendar so glasni. Rešitev pa resnično nimajo. Če mene vprašate, so za države, tudi – pa predvsem – za države članice Unije, ki ne spoštujejo človekovih pravic in temeljnih vrednot, potrebne ostrejše sankcije.

V letošnjem letu se bodo po svetu zvrstile številne volitve – naslednje na sporedu so februarske parlamentarne volitve v Belorusiji. Beloruski predsednik, Aleksander Lukašenko, je javno izrazil svoje nasprotovanje prisotnosti mednarodnih opazovalcev na volitvah. So takšne volitve sploh lahko poštene?

Pred samo izvedbo volitev je sicer težko v popolnosti presojati, kaj je pošteno in kaj ne, vendar smo v Evropskem parlamentu dobro seznanjeni z razmerami v Belorusiji in na kakšen način se je Lukašenko obdržal vsa ta leta na oblasti. Lukašenko je eden od voditeljev, v tem kontekstu podoben Orbanu, ki je institucije podredil sebi. Zakaj bi se bal mednarodnega nadzora volitev, če naj bi bilo z volilnim procesom vse tako, kot mora biti? Zato, ker gre tudi tu za prej omenjeno demagogijo in očiten primer populistične vladavine – "pri nas je vse v redu, mi vas ne potrebujemo, mi smo najboljši". Toda ne pozabimo, da je ravno Lukašenko z nedavno spremembo zakonodaje ustvaril okolje, v katerem se opozicijskim politikom praktično preprečuje sodelovanje na volitvah. Predvsem zaradi teh sprememb moram reči, da bodo te volitve vendarle težko poštene.

Zanimanje za evropsko politiko se v Sloveniji zdi nizko, kar se kaže predvsem v slabi udeležbi na evropskih volitvah. Na zaupanje v evropske institucije je nedvomno vplival tudi škandal zaradi suma korupcije, povezanega z denarjem iz Katarja. Ali lahko pričakujemo kakršnekoli spremembe od Evropskega parlamenta? Kako vi kot poslanka delujete na tem področju?

Žal mi je, da moram sploh razpravljati o takšnih zadevah in da sploh obstajajo ljudje, ki to počnejo. V politiki je na žalost kar nekaj takšnih primerov, vendar je pomembno, da se te zadeve ne posplošujejo. Soočamo se s kritikami, da smo vsi enaki, vsi skorumpirani in četudi se v javnosti včasih zdi, da je vsa politika slaba, nismo vsi enaki in na to ne bom nikoli pristala. Po eni strani se moramo zavedati, da imamo lahko najstrožja pravila na svetu, pa je na koncu vse odvisno od človeka in njegove integritete. Če si koruptiven, če si slab človek, se bo ta značaj pokazal prej ali slej, recimo ko prevzameš neko funkcijo, žal ne glede na strogost pravil. Toda kljub temu ravno v kontekstu te konkretne afere menim, da v EU nismo storili dovolj. Nismo izkoristili priložnosti, da bi vendarle uvedli najstrožja možna pravila.

Nedvomno potrebujemo več transparentnosti, saj je težko obnoviti sistem zaupanja, ko se ta enkrat podre ... s tem, da je že tako ali tako precej podrt. Takšni škandali nam vsekakor ne koristijo, ne pred volitvami ne kadarkoli, ker tudi to ljudi odvrača od volitev. To, da strogih pravil ni, pa ne pomeni, da jih ne moremo postaviti sami. Najlažje je reči "ni mi treba". Seveda je treba – zaradi ljudi. Že prvi dan mandata sem postavila najstrožja pravila, najvišje standarde tako zase kot za svojo ekipo. Na svoji spletni strani objavljam porabo mesečnega pavšala, objavljam vse naše sestanke … Lahko rečem, da mirno spim, in to je zame najpomembnejše. Želim, da ljudje to vedo in me ne mečejo v isti koš z drugačnimi politiki. Zavzemanje za strožja pravila, ko gre za transparentnost, izražam javno, saj nikoli nisem bila del dosedanje mile politike, ko gre za ta vprašanja.

V Evropskem parlamentu delujete tudi kot podpredsednica parlamentarne delegacije za odnose s Severno Makedonijo. Države v regiji že leta čakajo na vstop v Evropsko unijo, vendar se zdi, da se pristopni procesi ne približujejo k hitremu zaključku. Po drugi strani sta Ukrajina in Moldavija relativno hitro pridobili status držav kandidatk. Ali je pristopni proces res pogojen samo z zapiranjem predpristopnih poglavij ali pa je v ozadju tudi geopolitični kontekst? Menite, da je Unija morda nekoliko pozabila na Zahodni Balkan?

Vprašanje širitve na Zahodni Balkan je bilo dolga leta v ozadju, vendar bi bilo za aktualni mandat Evropske komisije in Evropskega parlamenta krivično, če bi trdila, da se je na Zahodni Balkan pozabilo, saj se s to regijo dela in ukvarja bolj kot kdajkoli prej. Tudi zaradi aktualne slovenske vlade dr. Roberta Goloba, tudi zaradi naših prizadevanj. Je pa res, da vstop v Unijo ni pogojen samo z uspešnostjo reform in izpolnjevanjem predpristopnih pogojev. Če bi res bilo odvisno samo od tega, bi marsikatera država Zahodnega Balkana že zaključila pristopni proces ali pa bila vsaj v nekem procesu konkretnega napredka.

Da ne bo nesporazuma, tudi sama sem glasovala za to, da Ukrajina in Moldavija pridobita status kandidatke, kar je povsem utemeljeno že zaradi geopolitične situacije v Evropi, ki je nastala z rusko agresijo na Ukrajino, in ne smatram tega za napako. Toda ko gre za Zahodni Balkan, ne bi smeli imeti različnih standardov in si konstantno izmišljati novih predpristopnih pravil. Prav tako moram poudariti, da je tudi na primeru širitve Unije prisotna demagogija zaradi konsenza v Svetu, kjer sedijo voditelji držav članic.

Meni je zelo žal ljudi na Zahodnem Balkanu, ker si resnično zaslužijo boljše, zaslužijo si jasno evropsko perspektivo. Mislim, da Unija tu ni odigrala pravilno, predvsem pa pošteno, vendar je to neodvisno od Ukrajine in Moldavije. Ne glede na Bruselj pa je na koncu dneva na državah Zahodnega Balkana, da delajo na vladavini prava, svobodi medijev, stabilnosti demokratičnih institucij … za ljudi, ne za Evropsko unijo.

Kot evropska poslanka ste se zavzeli, da bi morale vse platforme, ki ponujajo videovsebine v državah članicah EU, naložiti prevode podnapisov in sinhronizacijo vsebin v vse uradne jezike. Zakaj menite, da je to pomembno?

Zelo preprosto. Zato, ker Evropska unija menda temelji na spoštovanju raznolikosti. Unija je sestavljena iz 27 držav članic in 24 uradnih jezikov. Težko delujemo kot enoten notranji trg v polnem pomenu te besedne zveze, če vsi uradni jeziki ne uživajo enakega spoštovanja na tem istem trgu. Ni pošteno, da so določeni jeziki diskriminirani – med njimi tudi naša slovenščina. Ne gre za moj osebni problem ali kaprico, za to, da ne znam angleško ali da menim, da naša zlasti mlajša družba ne obvlada angleščine … vse lepo in prav, vsi uporabljamo takšne in drugačne digitalne platforme. To počnem zaradi ohranjanja slovenskega jezika v digitalnem svetu, zaradi tistih, ki ne znajo tujih jezikov, zaradi slepih, slabovidnih, gluhih, naglušnih, zaradi naših otrok, ki so vse bolj aktivno vključeni v ta digitalni svet.

Ne želim si, da bi v našem domačem okolju prevladoval tuj jezik. Konec koncev pa je naša pravica, da v svoji domovini uporabljamo svoj jezik, in če smo del Unije, ki zagovarja spoštovanje raznolikosti in multikulturnost, menim, da je pomembno zagotoviti enakopravno obravnavo jezikov. Ker se do zdaj to ni moglo doseči z dialogom z direktorji multinacionalk, ki takšne storitve ponujajo, se zavzemam za zakon, tako na evropski kot državni ravni, ki bo zakonsko ta podjetja prisilil, da spoštujejo vse jezike.

Časovni okvir urejanja zakonske podlage je težko določiti, vendar sem odločena narediti vse, kar je v moji moči, da se na tem področju doseže napredek. Pri tem imam veliko sogovornikov, ki delijo moje stališče, ne nazadnje tudi na Evropski komisiji, ki je pisno podprla moja prizadevanja. Čeprav so ti procesi postopni in trajajo, se trudim, da bi s svojim delovanjem prispevala k temu cilju, in dejansko se zadeve premikajo.

V začetku januarja ste na Evropsko komisijo naslovili pismo glede humanitarne situacije v Gazi. Kako učinkovita je lahko Evropska unija v obvladovanju konflikta v Gazi v primerjavi z drugimi svetovnimi akterji in kakšno pozicijo je glede konflikta zavzel Evropski parlament? Ali predstavljajo izraelska dejanja v Gazi za vas genocid? In nazadnje, kako in kdaj ocenjujete, da se bo konflikt končal?

Dejanja, ki jih izraelska vojska počne iz dneva v dan v Gazi, ne morejo biti nič drugega kot genocid. To pravim tako osebno kot evropska poslanka in ta trditev je podprta tudi z izjavami izraelskega vodstva, materialnimi dokazi in posnetki, ki jih očitno nekateri zaradi svojih interesov ne želijo videti. Kar zadeva stališče Evropskega parlamenta, se mi zdi, da nas je bilo žal zelo malo tistih, ki smo na glas povedali, da smo za državo Palestino in da so se prisilne razmestitve prebivalstva dogajale že pred vnovičnimi oboroženimi spopadi. Z začetkom vojne nas je sicer več, a žal še vedno ne morem reči, da smo v večini. Seveda se strinjam, da so vsa dejanja Hamasa s 7. oktobra nesprejemljiva in so očiten primer terorizma, vendar Palestina ni Hamas.

Če govorimo o Evropskem parlamentu, žal še vedno nimamo potrebne večine, ki bi zavzela strogo stališče in sprejela konkretne ukrepe zoper državo Izrael. Je pa ob tem treba poudariti, da so možnosti parlamenta, ko gre za skupno zunanjo in varnostno politiko Unije, omejene, saj je ta primarno v rokah držav članic. Dokler na ravni Sveta ne bomo imeli enotne in jasne pozicije, v tem okviru niti ne moremo tekmovati z drugimi velikimi silami, kot so ZDA. Problem neenotnosti Unije izhaja predvsem iz tega, da ne samo znotraj Sveta, ampak tudi Komisije delujejo posamezniki v skladu z interesi svojih držav in na podlagi tega marsikdaj oblikujejo svoja stališča.

Ne glede na to pa to ne pomeni, da ostanemo tiho in ne naredimo nič. Ne od 7. oktobra kot marsikdo, pač pa že od prvega dne svojega mandata opozarjam na kratenje človekovih pravic Palestink in Palestincev, konec koncev sem o tem poročala že kot novinarka s terena. To, kar počne Izrael, je kršitev vseh načel mednarodnega prava in želim si, da Evropska unija prevzame bolj enotno stališče ter si prizadeva za zares pravično rešitev konflikta v Gazi.

Glede na to, da ste v preteklosti delali tudi kot novinarka, me zanima, kako danes ocenjujete povezavo med politiko in poročanjem medijev? Lahko v EU še vedno govorimo o prostoru, kjer prevladuje objektivno in neodvisno novinarstvo? Kakšna je situacija glede svobode medijev danes in v kateri fazi je trenutno Evropski akt o svobodi medijev, kjer sami delujete kot ena izmed parlamentarnih pogajalk?

Problemi so, ne morem reči, da jih ni, tako znotraj kot zunaj Evropske unije. Na prvem plenarnem zasedanju letos smo v Evropskem parlamentu recimo razpravljali o svobodi medijev v Grčiji, že prej smo večkrat razpravljali o razmerah na Madžarskem, tudi Poljskem in še marsikje drugje. Ne le kot nekdanja novinarka, ampak tudi zdaj kot evropska poslanka ne morem in ne želim metati vseh novinarjev in medijev v isti koš, tako kot ne politikov. Moramo se osredotočiti na tiste medije, ki so neodvisni in kritični. Politiki smo tisti, ki jim moramo omogočiti pogoje, da opravljajo svoje delo, brez ovir in pritiskov. Mi jim moramo zagotoviti te pogoje, a to je vse.

Mediji morajo biti svobodni, neodvisni in kritični ter ne bi smeli manipulirati in zagovarjati stališč recimo določene politične stranke, bodisi opozicijske ali vladajoče. Kar zadeva Evropski akt o svobodi medijev, smo pred kratkim končno zaključili z besedilom, s katerim sem zadovoljna, ker je v njem veliko mojih predlogov. Predvidoma ga bomo potrdili na plenarnem zasedanju marca. Države članice so medtem besedilo že potrdile in z aktom resnično dobivamo pomembna pravila in orodja, ki bodo omogočila boljše ukrepanje na evropski ravni, ko pride do težav pri svobodi oziroma nesvobodi medijev.

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol