O tem delu dopusta na Jadranu se skoraj ne govori, a je zadeva - milo rečeno - zelo, zelo smrdljiva! O tem, kako vpliva na Jadransko morje, pa raje ne bomo izgubljali besed ...
Hrvaška je eno najbolj priljubljenih navtičnih središč v Evropi, toda hitro naraščanje števila plovil in čarterskih gostov ima tudi precej manj privlačno plat. Odpadne oziroma fekalne vode s plovil predstavljajo pritisk na Jadransko morje, pri manjših plovilih pa možnosti za njihovo ustrezno odstranjevanje še vedno niso povsod samoumevne.
Ena od rešitev, ki jo razvijajo na Hrvaškem, je EcoCube oziroma plavajoča servisna postaja na sončno energijo. Zasnovana je tako, da bi lahko skiperji bližje svojim plovilom oddali odpadne vode in druge odpadke ter se oskrbeli s svežo vodo, ne da bi morali zaradi vsakega opravila iskati prostor v obremenjenih marinah.
Težava namreč ni nujno tam, kjer bi jo pričakovali. Čeprav velike ladje proizvajajo ogromne količine različnih odpadkov, pri fekalnih oziroma tako imenovanih črnih vodah niso nujno največji problem velike potniške ladje.
Večina večjih ladij ima sisteme oziroma opremo za obdelavo odpadnih voda, njihovo ravnanje s črnimi vodami pa ureja tudi mednarodna konvencija MARPOL o preprečevanju onesnaževanja morja z ladij. Drugače je pri manjših plovilih in jahtah, kjer ureditev ni tako enotna.
Problem je tudi v zakonodaji
Profesor Žarko Koboević, vodja oddelka za pomorske študije na univerzi v Dubrovniku, ki je doktorsko disertacijo posvetil modelu onesnaževanja morja s črnimi vodami s plovil, opozarja, da ozaveščanje o problemu napreduje počasi. "Hrvaška zakonodaja nima strogih oziroma podrobnih pravil o tem, kako daleč od obale se lahko določeni odpadki izpuščajo, ne da bi bilo to sankcionirano," opozarja Koboević.
Neobdelane fekalne vode niso zgolj estetski problem. Njihovo izpuščanje lahko poveča mikrobiološko onesnaženost vode ter prispeva k tveganju za črevesne bolezni, dermatitis in druge zdravstvene težave, hkrati pa obremenjuje morski ekosistem.
Po Koboevićevih besedah je mogoče povečano prisotnost bakterij zaznati tako na območjih z manjšimi jadrnicami kot tam, kjer so jahte in velike jahte. Potniške ladje imajo - kot rečeno - sisteme za obdelavo fekalnih voda, ki jih urejajo mednarodna pravila, takšno opremo imajo tudi jahte, čeprav je po njegovih besedah ne uporabljajo vedno. Pri manjših jadrnicah pa tovrstnih sistemov praviloma ni.
Problem infrastruktura na kopnem
Dodaten problem predstavlja infrastruktura na kopnem. Praznjenje rezervoarjev s črnimi vodami v marinah je še vedno redko, saj storitev ponuja razmeroma malo marin. Plovila imajo zato precej manj možnosti za ustrezno oddajo vsebine svojih rezervoarjev, kot bi jih glede na obseg navtičnega turizma potrebovala. Prav tu naj bi svojo vlogo lahko dobile rešitve, kot je EcoCube. Plavajoče servisne točke bi lahko zmanjšale odvisnost od marin in skiperjem omogočile lažji dostop do infrastrukture za odpadne vode, odpadke in svežo vodo.
Toda sama tehnologija problema ne more rešiti. Strokovnjaki in okoljska pobuda Green Sail opozarjajo, da bi Hrvaška potrebovala tudi natančnejšo zakonodajo, strožji nadzor in jasnejša pravila za ravnanje s črnimi vodami, še posebej v poletnih mesecih, ko se število plovil ob obali močno poveča.
Mednarodna pravila že določajo standarde za preprečevanje onesnaževanja z ladij, posamezne obalne države pa lahko sprejmejo tudi strožje nacionalne ukrepe. Za Hrvaško, kjer je čisto morje eden najpomembnejših temeljev turizma, postaja vprašanje vse pomembnejše: kako ohraniti razmah navtičnega turizma, ne da bi njegov manj vidni del plačeval Jadran.
