Ko je ribič Ivica z globin Jadranskega morja dvignil svojo mrežo, ga je pogled na "ulov" vrgel naravnost na zadnjo plat.
Nekatere zgodbe morje skriva desetletja. Valovi jih nosijo sem ter tja, tokovi jih zakopljejo v globine, nato pa jih nekega dne vrnejo na površje kot tihe priče nekega drugega časa. Tako se je v Jadranu pred kratkim zgodilo nekaj nenavadnega: ribiči so iz globine več kot 180 metrov potegnili plastična kozarčka z napisom, ki že dolgo ne obstaja več.
Kot poroča hrvaški portal 24sata, je ribič Ivica Cvitan iz kraja Sovlje pri Šibeniku med ribolovom v okolici otoka Žirje naletel na nenavaden ulov. V mreži sta se znašla dva plastična kozarčka z napisom "Jadrolinija, Rijeka - Jugoslavija". Ker Jugoslavije seveda ni več že več kot tri desetletja, ribiči domnevajo, da kozarčka izvirata iz poznih osemdesetih let prejšnjega stoletja.
Še bolj osupljivo je njuno stanje. Barva na enem od kozarčkov se skoraj ni obrabila, iz njega pa bi bilo po besedah ribiča mogoče še danes piti. Drugi je sicer poškodovan, a napis ostaja jasno viden. Kako sta predmeta pristala več kot 18 navtičnih milj od obale in globoko pod morsko gladino, ostaja skrivnost.
Cvitan pojasnjuje, da njegove mreže običajno vlečejo po dnu na globinah med 180 in 210 metri. Prav tam sta tudi čakala nenavadna ostanka preteklosti. Po desetletjih teme sta znova ugledala dnevno svetlobo, nato pa sta bila shranjena v posebne vreče za odpadke, ki jih ribiči vračajo na kopno.
Toda to še zdaleč ni najbolj nenavadna stvar, ki jo je ta izkušeni ribič našel v morju. V skoraj dveh desetletjih plovbe pod območjem Blitvenice je v mreže ujel že marsikaj. Med najbolj neverjetnimi ulovi omenja pomivalni stroj in celo celotno jadralsko jadro.
Njegova 21-metrska barkača letno iz morja izvleče približno dve toni odpadkov. Vsakič, ko mreže pridejo na površje, se med ribami znajde povprečno deset kilogramov plastike in drugih predmetov, ki v morje nikakor ne sodijo. "Imamo posebne vreče, v katere ločujemo takšne odpadke, nato pa jih vrnemo na obalo in oddamo na za to predvidena mesta," pojasnjuje ribič.
Po izkušnjah ribičev največ odpadkov pogosto ni tam, kjer je največ ladijskega prometa, temveč na območjih, kjer plovila redkeje plujejo. Posebej veliko smeti se v mrežah znajde spomladi, predvsem aprila, ko močan jugo raznaša odpadke po Jadranu. Cvitan ocenjuje, da se je v skoraj dvajsetih letih njegovega dela v mrežah nabralo toliko plastike, da bi z njo lahko napolnili cel tovornjak.
S podobnimi težavami se vsakodnevno srečujejo tudi drugi člani ribiške zadruge Adria iz Tribunja. V zadrugi je združenih dvanajst članov, med njimi sedem lastnikov koč. Prav ta plovila, ki vlečejo mreže po morskem dnu, najpogosteje naletijo na odvržene predmete in odpadke.
Vodja zadruge Ivana Bračanov opozarja, da morski odpadki niso enako kot komunalni odpadki. Podatki, ki jih zbirajo že več kot desetletje, so zaskrbljujoči. V dvanajstih letih organiziranega zbiranja so člani zadruge iz Jadrana potegnili približno 130 ton morskih odpadkov.
Statistika za obdobje pandemije je sicer nepopolna, saj je bilo takrat na morju bistveno manj plovil in ribiških aktivnosti. Kljub temu številke jasno kažejo razsežnost problema. Po besedah Bračanove se je v zadnjih letih povečala tudi okoljska ozaveščenost. Ribiči danes odpadkov ne vračajo več v morje, kot so to počeli nekoč, temveč jih v okviru različnih projektov zbirajo in ustrezno odstranjujejo.
