Od Hvara do Istre se po vsem Jadranskem morju širi srhljiv pojav, ki spominja na prizore iz apokalipse ...
Morje se je ob več krajih na Jadranu nenadoma dvignilo, preplavilo obalo in se nato tako hitro umaknilo, da so čolni ostali na suhem, nenavadno pogosto ponavljanje vse prej kot prijetnega pojava pa je pritegnilo pozornost strokovnjakov. Stari Grad na Hvaru, Vis, Vela Luka na Korčuli, Mali Lošinj, Kornati, Zadar in Pula so se letos znašli med kraji, kjer so prebivalci in obiskovalci opazovali naglo dvigovanje in spuščanje morske gladine. Voda je ponekod poplavila rive, nato pa se umaknila iz pristanišč in za seboj pustila plovila na suhem.
Klimatolog in oceanograf Mirko Orlić je za Net.hr pojasnil, da lahko že razmeroma majhna motnja v ozračju sproži valovanje na morski površini. To se nato širi proti obali, v pristaniščih in zalivih pa lahko povzroči izrazito dvigovanje vode in poplave. Da bi se začetna motnja, ki je lahko velika le nekaj centimetrov, razvila v precej močnejši pojav, mora priti do resonance. Orlić jo je ponazoril z otrokom na gugalnici, ki v pravem trenutku premika telo in s tem ob vsakem zamahu poveča njegovo amplitudo. Podoben proces se odvija tudi pri meteotsunamijih.
Kot zibanje vode v kadi
Na odprtem morju mora biti hitrost atmosferskega vala enaka hitrosti vala v morju. V takšnih razmerah se lahko morski val okrepi tudi do desetkrat. Ko doseže obalo, mora njegovo nihanje sovpadati še z naravnim obdobjem nihanja posameznega zaliva ali pristanišča, kar lahko povzroči novo, prav tako večkratno okrepitev. Iz začetne spremembe gladine, velike le nekaj centimetrov, lahko tako nastanejo valovi, visoki več metrov.
Pojav si je najlažje predstavljati kot zibanje vode v kadi. Ko vodo potisnemo na eno stran in jo spustimo, se začne premikati naprej in nazaj, dokler se nihanje postopoma ne umiri. Na Jadranu je takšno dogajanje posebno izrazito v globokih in ozkih zalivih, kakršna sta Vela Luka na Korčuli in Stari Grad na Hvaru. Orlić opozarja, da pogostost letošnjih dogodkov ni običajna. Skupaj s kolegico Jadranko Šepić je izdelal katalog meteotsunamijev, k raziskovanju pa ju je spodbudil izjemno močan dogodek 21. junija 1978, ko so na Hrvaškem zabeležili približno šest metrov visok val.
Po dosedanjih podatkih se tako izrazit pojav navadno zgodi en dan na leto, v nekaterih obdobjih pa še redkeje. Toda od 15. julija je bila dejavnost zelo intenzivna. Meteotsunamije so zaznali v Starem Gradu na Hvaru, Zadru, Puli, Malem Lošinju, na Visu in Korčuli, nato pa ponovno na Hvaru. V samo osmih dneh so zabeležili tri dneve z meteotsunamiji, čeprav se pojav običajno zgodi enkrat na leto ali celo redkeje. Po Orlićevih besedah to jasno kaže, da se letos odvija nekaj neobičajnega.
Tudi zelo nevarno
Na Jadranu obstajajo območja, ki veljajo za tako imenovane vroče točke meteotsunamijev. Mednje sodijo Vela Luka, Stari Grad na Hvaru, Mali Lošinj, otok Ist, Malostonski zaliv in Rijeka dubrovačka. Glavni razlog je oblika tamkajšnjih zalivov, ki pogosto spominjajo na lijak. Val, ki pride z odprtega morja, se v zožujočem se prostoru še dodatno okrepi. Pomembna je tudi usmerjenost zaliva glede na smer atmosferske motnje.
Največje nevarnosti pri takšnem dogodku ne predstavljajo nujno valovi, temveč izjemno močni morski tokovi. Notranji del pristanišča se lahko v približno desetih minutah skoraj povsem izprazni, nato pa voda nenadoma znova prodre proti obali. Ob umikanju morja nastanejo močni tokovi, ki lahko ogrozijo ljudi, plovila in pristaniško infrastrukturo. Orlić zato opozarja, naj se ljudje ob nenadnih spremembah morske gladine ne približujejo obali, saj je lahko takšno dogajanje zelo nevarno.
Poleg meteotsunamija, ki ga sprožijo motnje v ozračju, tudi možnost pravega cunamija v Jadranskem morju ni izključena. Takšni valovi nastanejo zaradi potresov in so mogoči predvsem v južnem delu Jadrana, kjer lahko pride do potresov z magnitudo sedem ali več. O tovrstnih dogodkih obstajajo zgodovinski zapisi, stari približno 500 let. Leta 1627 je območje Gargana prizadel približno deset metrov visok cunami. Po velikem dubrovniškem potresu leta 1667 je val izpraznil notranje mestno pristanišče. Tudi po črnogorskem potresu leta 1979 so zabeležili cunami, ki je na nekaterih območjih dosegel višino več metrov in zahteval človeška življenja.
Orlić pogostejše vremenske skrajnosti, kot so silovite nevihte, toča in močni viharji, povezuje tudi s podnebnimi spremembami. Nad Jadranom se trenutno srečujeta hladen zrak s severa in topel zrak z juga. Velika temperaturna razlika ustvarja močan višinski zračni tok in ugodne razmere za atmosfersko nestabilnost. Takšne razmere lahko povzročijo nevihte, hkrati pa tudi atmosferske valove, ki sprožijo meteotsunamije.
Po njegovih besedah imajo podnebne spremembe pri tem zelo velik vpliv. Polarna območja se segrevajo hitreje od ekvatorialnih, zaradi česar se temperaturna razlika med njimi zmanjšuje. Posledično se višinski zračni tokovi upočasnjujejo, atmosferski valovi pa postajajo izrazitejši in se dlje zadržujejo nad posameznim območjem. Poleg splošnega segrevanja je rezultat lahko tudi vse več vremenskih skrajnosti.
Ni posledica enega samega vzroka
Prav zato se lahko tudi v obdobju globalnega segrevanja pojavijo krajša obdobja neobičajno hladnega vremena. Globalno segrevanje namreč ne pomeni, da bo vsak dan in povsod topleje, temveč da se spreminjajo veliki atmosferski vzorci in povečuje verjetnost ekstremnih razmer. Orlić nedavnih dogodkov na Hrvaškem ne povezuje neposredno z El Niñem, katerega razvoj se je začel, vrhunec pa naj bi dosegel decembra. Njegovi vplivi so precej bolj opazni v drugih delih sveta, med drugim v Čilu in Združenih državah Amerike, Evropa pa je od osrednjega območja njegovega delovanja razmeroma oddaljena.
Za vreme na Hrvaškem so pomembnejši segrevanje Afrike in Evrope, temperatura Sredozemskega morja, temperaturna razlika med jugom Evrope in Arktiko ter dogajanje nad Atlantskim oceanom. Letošnja nenavadna pogostost meteotsunamijev tako ni posledica enega samega vzroka. Nastanejo lahko le ob natančnem prekrivanju atmosferskih in morskih razmer, oblike zaliva ter smeri, iz katere prihaja motnja. Ko se vsi ti dejavniki uskladijo, pa se lahko mirna gladina v nekaj minutah spremeni v nevaren in nepredvidljiv pojav.
