V Jadranskem morju bi lahko končalo nekaj, česar si tam zagotovo ne želimo. In zgodba o tem, kaj se dogaja daleč od njegove obale, postaja vse bolj skrb vzbujajoča.
Neretva je v zadnjih štirih letih na območju Konjica doživela več primerov onesnaženja, ki vzbujajo skrb tudi daleč nizvodno. Reka namreč od tam teče prek Jablaniškega jezera, Mostarja in Čapljine proti Hutovemu blatu, nato vstopi na Hrvaško in se skozi svojo delto izlije v Jadransko morje.
Analize vode, odvzete dolvodno od industrijske cone pri Konjicu, so v enem od vzorcev pokazale povečane koncentracije težkih kovin. Izmerili so 39,56 mikrograma bakra, 487,10 mikrograma cinka in kar 508,16 mikrograma niklja na liter, kar je bilo večkrat nad takrat navedenimi okoljskimi standardi kakovosti za te kovine.
Neretva je pozornost znova vzbudila 20. avgusta, ko je po pozneje dostopnih inšpekcijskih podatkih iz rezervoarja izteklo približno 600 do 700 litrov koncentrirane klorovodikove kisline. Takšen izpust lahko hitro spremeni kemijske razmere v vodi in ogrozi ribe ter druge vodne organizme, dejanski obseg posledic pa je mogoče ugotoviti le z analizami in spremljanjem razmer dolvodno.
Nato so pri Džajićih posneli še rdečo tekočino, ki je odtekala proti Neretvi. Pojavile so se navedbe, da naj bi šlo za kri iz klavnice, vendar to uradno še ni bilo potrjeno. Pristojne institucije so zahtevale inšpekcijski nadzor, ki naj bi pokazal, kaj je bilo dejansko izpuščeno in od kod je tekočina prišla.
Dogajanje pri Konjicu je pomembno tudi zaradi tega, kar leži nižje ob reki. Neretva je povezana s Hutovim blatom, enim najpomembnejših mokrišč tega dela Evrope, kjer sistem jezer, kanalov, trstičij in poplavnih površin zagotavlja življenjski prostor številnim ribam, pticam, dvoživkam in plazilcem. Spremembe kakovosti vode imajo lahko tam posledice, ki niso vidne takoj. Težke kovine se lahko kopičijo v sedimentu in organizmih, nenadne spremembe kislosti prizadenejo občutljive vodne vrste, večje količine organske snovi pa lahko ob razgradnji zmanjšajo količino kisika v vodi.
Neretva nato nadaljuje pot proti delti na Hrvaškem, enem najdragocenejših mokrišč in obalnih območij vzhodnega Jadrana. Prav tam se sladka rečna voda sreča z morsko, lagune, kanali, plitvine in trstičja pa ustvarjajo pomemben življenjski prostor za številne vrste.
To seveda ne pomeni, da vsak izpust pri Konjicu v nespremenjeni koncentraciji doseže Jadran. Onesnaževala se lahko med potjo razredčijo, usedejo, kemično spremenijo ali zadržijo v okolju. Del snovi pa lahko nadaljuje pot po rečnem sistemu, zato so po večjih onesnaženjih pomembne ne le meritve neposredno ob kraju dogodka, temveč tudi dolgoročnejše spremljanje vode, sedimenta in živih organizmov dolvodno.
