Ko so začeli naštevati, kaj vse je narobe, bi se marsikdo najraje kar za glavo prijel ...
Jadransko morje, desetletja simbol čistosti, turizma in naravne lepote, se sooča z vse večjim pritiskom človekovih dejavnosti. Analiza splitske okoljske organizacije Sunce razkriva zaskrbljujočo sliko: odpadne vode, plastika, nepremišljeni posegi v obalo in nenadzorovano sidranje postopoma spodkopavajo občutljivo ravnovesje morskega ekosistema. Kljub temu da prebivalci obale onesnaženje vse pogosteje prijavljajo, institucionalni odziv pogosto zaostaja, poročajo mediji na Hrvaškem.
V letih 2024 in 2025 je Zeleni telefon, okoljska linija za prijavo težav, ki deluje v okviru mreže organizacij pod vodstvom Zelene akcije, v Splitsko-dalmatinski in Dubrovaško-neretvanski županiji prejel 73 prijav: 29 v letu 2024 in 44 v letu 2025. Skoraj 75 odstotkov vseh prijav prihaja prav iz teh dveh najjužnejših regij, kar kaže na izrazito obremenjenost tega dela Jadrana. Največ prijav se nanaša na onesnaženje z odpadnimi vodami s kopnega (34 primerov) in z ladij (17 primerov), sledijo morski odpadki, predvsem plastika (8 prijav), nasipavanje obale (7 prijav) ter sidranje (5 prijav).
Odpadne vode predstavljajo enega največjih pritiskov na Jadran. Prihajajo iz kanalizacijskih sistemov, septičnih jam, kmetijstva in vse pogosteje tudi iz plovil, saj navtični turizem hitro raste. Posebej problematične so kalužne vode iz ladijskih strojnic, ki vsebujejo mešanico olj, goriv in kemikalij, ter sanitarne vode, ki se delijo na črne in sive. Črne vode vsebujejo fekalne snovi in patogene mikroorganizme, sive pa detergente, maščobe in druge snovi, ki lahko povzročijo hipoksijo, onesnaženje školjk, širjenje invazivnih vrst in propadanje morskega dna. Kljub obstoju tehnologij za čiščenje številna plovila teh sistemov ne uporabljajo zaradi pomanjkljive infrastrukture ali neodgovornega ravnanja.
Velika grožnja je tudi plastika. Več kot 80 odstotkov morskih odpadkov v Jadranu izvira s kopnega – iz rek, kanalizacije, vetra in neustreznega ravnanja z odpadki –, medtem ko manjši del nastane neposredno na morju zaradi ribolova, pomorskega prometa, marikulture, naftne in plinske infrastrukture ter turizma. Jadran ima celo več plavajočih odpadkov kot preostanek Sredozemlja. Večina teh odpadkov sčasoma potone na morsko dno, kjer ostaja desetletja in zahteva zahtevne ter drage čistilne akcije.
Pod pritiskom je tudi obala. Nestrokovno nasipavanje in "urejanje" plaž lahko trajno uniči naravne habitate. Takšni posegi spreminjajo tokove, gibanje sedimentov in biogeokemijske razmere, zaradi česar območja postanejo neprimerna za organizme, ki so tam živeli. Podobno škodljivo je nenadzorovano sidranje, ki mehansko uničuje morsko dno, zlasti dragocene travnike morskih cvetnic. Ti ekosistemi so ključni za biotsko raznovrstnost, skladiščenje ogljikovega dioksida in zaščito obale, njihova obnova pa je izjemno počasna in pogosto nepopolna.
Čeprav zakonodaja jasno določa odgovornosti in postopke zaščite morja, analiza opozarja na pomanjkljivo izvajanje in slabo usklajenost med sektorji pomorstva, varstva narave, okolja, turizma, prostorskega načrtovanja ter lokalnimi in regionalnimi oblastmi. Po mnenju Sunca so državljani pripravljeni sodelovati pri zaščiti morja, vendar brez učinkovitega institucionalnega odziva ta potencial ostaja neizkoriščen.
Prijava onesnaženja morja je sicer zakonska dolžnost. Vsakdo, ki opazi onesnaženje, mora o tem obvestiti pristojno luško kapitanijo ali poklicati številko 112. Ob tem je pomembno navesti čas in kraj dogodka, po možnosti tudi GPS-koordinate, podatke o morebitnem viru onesnaženja ter priložiti fotografije ali videoposnetke.
