Tole pa ni ravno najbolj prijetna resnica o priljubljenem Jadranu ...
Vsako leto državne institucije na Hrvaškem objavijo obsežna poročila o stanju okolja. Strani so polne tabel, grafov in strokovnih analiz, dostopne vsakomur, ki bi si jih želel ogledati. A po priznanju samih avtorjev te dokumente odpre le redkokdo. Med številkami, ki ostajajo prezrte, se skriva podatek, ki bi moral odmevati precej glasneje: približno 80 odstotkov odpadnih voda, ki se izpuščajo v Jadransko morje, ne prestane nujne biološke faze čiščenja.
To pomeni, da štiri od petih litrov kanalizacijskega izpusta v morje pritečejo zgolj po mehanski obdelavi. Ali celo povsem neobdelane! Biološko čiščenje, ki bi odstranilo organske onesnaževalce, v večini primerov preprosto izostane. Kar vsak dan izgine skozi odtok, se tako brez temeljite obdelave vrne v morje, v katerem se vsako leto brezskrbno namaka na tisoče ljudi z vsega sveta.
Institucije poudarjajo, da objava teh podatkov ni namenjena obtoževanju, temveč uresničevanju pravice javnosti do obveščenosti. Gre za informacijo o tem, kaj kot družba spuščamo v okolje. A številke razkrivajo resen izziv. Brez biološkega čiščenja v vodi ostajajo organske snovi, ki pospešujejo evtrofikacijo oziroma proces prekomernega bogatenja vode s hranili, kar vodi v razrast alg, pomanjkanje kisika in porušeno ravnovesje morskih habitatov. Posledice niso le ekološke, temveč lahko vplivajo tudi na zdravje kopalcev.
Grafični prikazi v poročilih jasno kažejo trende, vendar javni interes ostaja presenetljivo skromen. Prav zato strokovnjaki vse pogosteje pozivajo k večji preglednosti in razumljivejši predstavitvi podatkov. Težave, ki zadevajo skupno morje, po njihovem opozorilu ne bi smele ostati skrite v opombah uradnih dokumentov.
Jadran je simbol poletja, turizma in identitete obalnih držav, tudi Slovenci ga naravnost obožujemo. Toda pod njegovo navidezno brezhibno površino se odvija druga zgodba, ki je precej manj prijetna in precej bolj ostudna. O njej pa se preprosto ne govori. Kaj šele, da bi kdo ukrepal ...
