Astronomi so naleteli na nekaj srhljivega, nekaj tako nenavadnega, da podira vsa temeljna pravila fizike in astronomije.
Vesoljski teleskop James Webb je znova presegel vsa pričakovanja strokovnjak in tokrat razkril planet, ki – po vseh pravilih astronomije – sploh ne bi smel obstajati v takšni obliki. Na ultravroči super-Zemlji TOI-561 b, oddaljeni 280 svetlobnih let, je odkril gosto atmosfero, ki bi jo morala bližina zvezde že davno izbrisati. Odkritje astronome pušča v popolni osuplosti in odpira vprašanja o samih temeljih nastanka planetov.
TOI-561 b kroži okoli svoje matične zvezde v izjemno tesni orbiti: en obhod opravi v komaj 11 urah, in sicer na razdalji, ki je le štiridesetina orbite Merkurja. Zaradi takšne bližine je planet plimno zaklenjen: ena stran je večno obrnjena proti zvezdi in dobesedno vre, medtem ko druga ostaja v hladni večni temi. Znanstveniki menijo, da je njegova površina prekrita z oceanom raztaljene lave.
Toda največja skrivnost ni vročina, temveč nenavadna ohlajenost. Webbov instrument NIRSpec je izmeril temperaturo, ki je približno 1760 stopinj Celzija, torej drastično nižjo, kot bi jo moral imeti planet brez atmosfere. Golo skalnato telo bi moralo doseči več kot 2700 stopinj Celzija, toda meritev tega ne potrjuje.
Raziskovalci so preverili različne scenarije, a obstaja samo ena racionalna razlaga: TOI-561 b ima gosto atmosfero, polno hlapnih snovi, ki uravnavajo porazdelitev toplote in ščitijo površje. Gre za pojav, ki ga pri tako ekstremno bližnjih planetih skoraj nikoli ne vidimo, saj jih zvezdno sevanje skozi milijarde let povsem olupi. Ta planet pa je atmosfero nekako ohranil.
Še bolj nenavadno je okolje, iz katerega prihaja. Matica zvezda je starodavna. Je dvakrat starejša od Sonca in izjemno revna z železom, kar pomeni, da je moral planet nastati v kemično popolnoma drugačnem okolju kot planeti Osončja.
"TOI-561 b je edinstven med ultra-kratkoperiodičnimi planeti," pravi vodja študije Johanna Teske in dodaja: "Njegova sestava in okolje sta tako posebna, da moramo na novo premisliti, kako se planeti sploh oblikujejo."
Po besedah sopisca študije Timna Lichtenberga bi atmosfera lahko vsebovala vodno paro in silikatne oblake, ki odbijajo svetlobo, hkrati pa ustvarjajo močne vetrove, ki porazdeljujejo toploto med dnevno in nočno stranjo. Tretja avtorica, Anjali Piette, dodaja: "Potrebujemo izjemno bogato, volatilno atmosfero. To je edini scenarij, ki razloži vse meritve."
Odkritje, objavljeno 11. decembra v reviji The Astrophysical Journal Letters, je eden najbolj presenetljivih uspehov teleskopa James Webb. Čeprav TOI-561 b ni kandidat za življenje, nam odpira novo okno v razumevanje atmosfer, nastajanja planetov in morda tudi poti, ki nas bodo nekoč pripeljale do resnično bivalnih svetov.
