Globoko pod plastmi zgodovine se je arheologom razkrila osupljiva kamnita sled, ki govori o krizi, starejši od vseh zapisov, in obenem tudi o rešitvi, ki presenetljivo zveni zelo sodobno.
Med arheološkimi odkritji, ki se redno pojavljajo v znanstvenih revijah, so nekatera takšna, ki presenetljivo neposredno nagovarjajo tudi naš čas. Eno takšnih prihaja iz Jeruzalema, kjer so med izkopavanji v tako imenovanem Davidovem mestu odkrili mogočen kamnit jez iz 9. stoletja pr. n. št., ki razkriva, kako se je starodavno mesto spopadalo z dolgotrajno sušo in pomanjkanjem vode.
Jez, zgrajen pred skoraj 2800 leti, je največja tovrstna struktura, kar jih poznamo iz antičnega Jeruzalema. Meri približno 12 metrov v višino, 21 metrov v dolžino in 12 metrov v širino ter je zapiral strmo dolino, skozi katero je nekoč odtekala voda proti zbirnemu bazenu Siloe. Njegov namen je bil jasen: zadržati in shraniti dragoceno vodo iz izvirov in zimskih padavin za sušna poletja in zaporedna leta brez dežja.
Raziskovalci so s pomočjo radiokarbonskega datiranja drobnih ostankov slame v malti natančno določili čas gradnje: presenetljivo ozko obdobje med letoma 805 in 795 pr. n. št. Takšna naglica pri gradnji tako monumentalnega objekta kaže na resno in nenadno krizo. Po mnenju arheologov je Jeruzalem v tem času doletela zaporedna vrsta sušnih let, ko so se izviri v judovskem hribovju občutno zmanjšali ali celo presahnili.
Podnebni dokazi, ki potrjujejo to razlago, prihajajo iz različnih virov. Analize kapnikov v jami Nahal Sorek zahodno od Jeruzalema kažejo na izrazit upad padavin v istem obdobju. Študije erozije na dnu Mrtvega morja razkrivajo silovite nalive, ki so sicer prinesli vodo, a preprečili njeno učinkovito vpijanje v tla. K temu se pridružujejo še podatki o nihanjih sončnega sevanja, ki kažejo na posebej vroča leta in dodatno izsuševanje pokrajine.
Zgodba Jeruzalema ni osamljen primer. Mesta na robu puščav so bila skozi zgodovino posebej ranljiva za hitre podnebne spremembe. Od Mezopotamije do Srednje Azije so civilizacije razvijale zapletene namakalne sisteme, podzemne kanale in ogromne zbiralnike vode. Ironično je prav območje današnjega Irana dalo svetu enega najnaprednejših sistemov za upravljanje z vodo: podzemne kanale, znane kot kanati, ki so vodo prinašali na dolge razdalje.
Jeruzalem je tudi v poznejših obdobjih nadaljeval s to tradicijo. V rimskem času so zgradili akvadukte iz Hebronskega hribovja, v bizantinski dobi pa dodatne ogromne rezervoarje, ko so nova sušna obdobja znova ogrozila stabilnost oskrbe z vodo. Vsaka generacija se je morala znova soočiti z istim vprašanjem: kako preživeti, ko voda postane negotova.
Danes se zdi, da smo vstopili v novo fazo te zgodbe. Namesto pasivnega prilagajanja suši sodobne družbe posegajo po znanju, tehnologiji in razsoljevanju morske vode. Izrael je pri tem postal svetovni zgled, celo do te mere, da razsoljeno vodo iz Sredozemlja črpajo v Galilejsko jezero, da bi ohranili njegovo raven – prizor, ki bi si ga starodavni graditelji jezu pod Jeruzalemom težko predstavljali.
