Nekoč je veljaja za jed revežev. Danes velja za nostalgičen prigrizek, ki si ga številni radi privoščijo tudi kot spomin na neke druge, manj stresne čase.
Dolga desetletja je veljalo, da gre za "hrano za reveže", danes pa se nanjo vse pogosteje gleda z nostalgijo, spoštovanjem in celo kulinarično radovednostjo. Preprost zajtrk iz časov pomanjkanja je zaznamoval otroštvo številnih generacij in ostaja eden najbolj prepoznavnih simbolov nekdanjega vsakdana.
Tisti, ki so v rajnki Jugoslaviji odraščali v osemdesetih letih prejšnjega stoletja in prej, se še danes živo spominjajo trenutka, ko so se po dolgem dnevu igre zunaj vrnili domov in na mizi zagledali rezino kruha, namazano z mastjo in posuto z rdečo mleto papriko. Ta skromni obrok ni bil le hrana, bil je nagrada, uteha in občutek domačnosti. Danes ga nekateri zlahka označijo kot simbol revščine, a v resnici je bil pogosto edino, kar je bilo na voljo.
Kruh z mastjo je bil pripravljen brez zapletov, a z veliko občutka. Rezina kruha, včasih tudi rahlo popečena, je dobila plast svinjske masti, ščepec soli in rdečo sladko papriko, ki je jedi dodala barvo in toplino. Za otroke, ki so si zaželeli sladkega, je obstajala tudi različica z mastjo in sladkorjem, ki je bila prava mala poslastica.
Še bolj poseben spomin pa je povezan s sladico, ki danes zveni skoraj nepredstavljivo. Rumenjak in sladkor, zmešana do svetle, penaste mase, sta bila za mnoge otroke vrhunec dneva. Mati je mešala dolgo in potrpežljivo, dokler zmes ni postala skoraj bela, otrok pa jo je pojedel z največjim veseljem. To je bila sladica brez embalaže, brez reklame in brez cene, a z neprecenljivo vrednostjo.
Danes si marsikdo težko predstavlja, da bi otroku ponudili surovo jajce s sladkorjem, a nekoč je bila to povsem običajna praksa. Ne zato, ker bi bila idealna, temveč zato, ker je bila edina možnost. In prav v tem se skriva njena moč kot spomina na čas, ko je bilo malo, a so ljudje znali iz tega ustvariti občutek topline in zadovoljstva.
Čeprav se je svet spremenil in so police polne vsega, kar si lahko zamislimo, se ti preprosti okusi vračajo kot opomin. Ne le na pomanjkanje, temveč na iznajdljivost, povezanost in sposobnost, da tudi iz najbolj skromnih sestavin nastane nekaj, kar ostane v spominu za vse življenje. Pri marsikomu tudi kot spomin na boljše čase...
Novo na Metroplay: