Požar je razkril nekaj nepričakovanega, nekaj, kar je globoko pod tlemi počivalo dolga stoletja.
Pod veličastno katedralo Notre-Dame se odpira svet, ki ga človeško oko ni uzrlo že stoletja. Medtem ko množice turistov občudujejo njene znamenite gotske stolpe, vitraže in kamnite izlivnike, se le nekaj metrov stran odvija povsem drugačna zgodba, ki pa ne vodi v višave, temveč globoko pod pariške ulice. Tam se skupina arheologov spušča v skrite plasti zgodovine, v temačne podzemne prostore, kjer pod sledmi sodobnega mesta še vedno počivajo ostanki antičnega Pariza in zgodbe, ki čakajo, da jih znanost znova pripelje na svetlobo.
Po uničujočem požaru leta 2019, ko se je znameniti zvonik katedrale zrušil pred očmi vsega sveta, je bila Notre Dame skrbno obnovljena in konec leta 2024 znova odprta za obiskovalce. Mestne oblasti zdaj načrtujejo prenovo velikega trga pred katedralo, kjer želijo zasaditi drevesa in ustvariti več sence za obiskovalce, ki se v poletni vročini zbirajo pred eno največjih francoskih znamenitosti.
Toda v mestu, kakršno je Pariz, ni mogoče preprosto zasaditi dreves ali prekopati zemlje. Vsak poseg v tla mora najprej skozi roke arheologov, saj se pod površjem skriva na tisoče let zgodovine. Prav zato je del trga pred Notre Damom postal eno najbolj zanimivih arheoloških najdišč v Evropi, ki so ga francoski mediji že poimenovali kar "izkop stoletja".
Prvi sledovi preteklosti se pojavijo že približno pol metra pod površjem. Še štiri metre nižje pa raziskovalci še vedno odkrivajo nove plasti zgodovine. Včasih v enem samem dnevu napolnijo tudi do 15 zabojev z najdbami iz zemlje, ki se je dolga desetletja ni dotaknil nihče. "To je redka priložnost, da lahko sodelujemo pri raziskavi, ki bo pomembno vplivala na razumevanje zgodovine Pariza," je povedala Lucie Altenburg iz pariške arheološke službe.
Med najdragocenejšimi odkritji je kovanec iz četrtega stoletja z upodobitvijo rimskega cesarja Konstantina, vladarja, ki je zaznamoval zgodnje obdobje krščanstva. Še bolj skrivnostni pa so deli srednjeveške keramike, na katerih so konservatorji odkrili nenavadne rdečkaste napise in simbole. Ti se ponavljajo na več različnih kosih, njihov pomen pa za zdaj ostaja uganka.
Odkritje je med raziskovalci sprožilo ugibanja, zaradi katerih ga nekateri primerjajo celo z Da Vincijevo uganko srednjega veka. "Pri vseh predmetih, ki sem jih očistila v času raziskav pri Notre Damu, so me prav ti najbolj osupnili," priznava arheologinja Valentine Breloux.
Sedanji trg pred katedralo skriva pravo časovno kapsulo. Ko se arheologi spuščajo globlje, prehajajo iz enega obdobja v drugo. Najprej naletijo na ostanke srednjeveških hiš, ki so obdajale katedralo ob začetku njene gradnje leta 1163. Takrat je bil prostor pred cerkvijo gosto pozidan, skozi naselje pa je vodila le ena ulica. Pod kletmi teh hiš so raziskovalci našli še starejše plasti iz obdobja Merovingov in Karolingov, ki segajo od šestega do desetega stoletja. Še globlje pa se skriva rimska četrt iz četrtega in petega stoletja.
Na vsega štirih metrih globine je tako naloženih skoraj 1700 let zgodovine. "Tu lahko dobesedno vidiš plasti srednjeveškega in rimskega Pariza. Mesto se ne zdi več kot razglednica, ampak kot nekaj, kar še vedno odkrivamo," je povedala študentka arheologije Yasmine Benali, ki raziskave spremlja za zaščitnimi ograjami.
Med najbolj zanimivimi najdbami so predmeti iz nekdanjih srednjeveških stranišč. Čeprav se sliši nenavadno, so prav odlagališča odpadkov postala zakladnica za sodobne raziskovalce. Mehka plast odpadkov je skozi stoletja zaščitila vrče, skodelice in drugo keramiko, ki so jo prebivalci nekoč zavrgli. Mnogi predmeti so se ohranili skoraj popolnoma nepoškodovani.
Pomembno vlogo pri datiranju posameznih plasti imajo tudi kovanci. Ko so raziskovalci iz zemlje potegnili črne, z rjo prekrite kovinske ploščice, sprva niso vedeli, kaj skrivajo. Šele rentgenski posnetki so razkrili obraz cesarja Konstantina in pomagali natančneje določiti starost posameznih slojev zemlje.
Posebej dragocene so rimske najdbe, saj o tem obdobju zgodovine Pariza še vedno obstaja veliko neznank. Takrat se mesto ni imenovalo Pariz, temveč Lutecija. Njegovo središče je ležalo na levem bregu reke Sene, pozneje pa so se prebivalci zaradi negotovih časov umaknili na otok Ile de la Cite, kjer danes stoji Notre Dame.
Arheologi so našli tudi dokaz o tem preseljevanju. Med izkopavanji so odkrili rimski kamniti prag, ki je nekoč pripadal veliko večji stavbi. Kasneje so ga prebivalci prenesli drugam, obrnili na glavo in ga uporabili kot tlak za cesto. Vse najdbe iz Notre Dama po končanih raziskavah odpotujejo v pariški arheološki center, ki hrani na tisoče predmetov iz zgodovine francoske prestolnice. Izkopavanja bodo trajala še nekaj časa, saj nameravajo raziskovalci seči še globlje. Njihov cilj ni več rimski Pariz, temveč obdobje pred njim: čas Galcev, ki so mestu dali njegovo prvo ime.
Medtem pa se bo trg pred katedralo postopoma spreminjal. Do leta 2028 naj bi ga obogatilo 160 novih dreves, po kamnitih površinah pa bo tekla tanka plast vode, ki bo v vročih poletnih mesecih hladila ozračje. Obnovljeno bo tudi podzemno območje nekdanjega parkirišča, ki bo postalo nov center za obiskovalce s pogledom na Seno.
