V srcu krščanske dediščine je znanstvenih naletel na osupljivo odkritje, ki utegne preobrniti ustaljene predstave in znova odpreti starodavne dvome.
Znanstvena skupnost je dobila novo pomembno pričevanje v dolgoletni razpravi o torinskem prtu, enem najbolj skrivnostnih in kontroverznih artefaktov krščanske zgodovine.
Raziskovalec z univerze v Louvainu Nicolas Sarzeaud je v nedavno objavljenem članku predstavil odlomke, ki jih pripisuje filozofu Nicoleju Oresmeju okoli leta 1370. Gre za doslej najstarejšo pisno omembo prta, ki jo Oresme uporablja kot primer očitne cerkvene prevare.
Kot je zapisal, ni razloga verjeti čudežnim pričevanjem, saj so mnogi duhovniki z njimi zavajali vernike in zbirali darove. Kot primer je navedel cerkev v Šampanji, kjer so ljudem prikazovali domnevni Jezusov prt. Sarzeaud poudarja, da je Oresme izstopal po racionalnem pristopu - neznane pojave je želel razlagati znanstveno in ne nadnaravno.
Ta fragment premika pisno zgodovino prta v leto 1370, kar pomeni, da je bil že tedaj v Lireyju razglašen za avtentičnega, a obenem obtožen kot ponaredek. Znanstveniki menijo, da je Oresme o tem izvedel kot kraljevi svetovalec, saj je bila vest o prevari v Parizu dobro znana.
Prva sled prta sega v leto 1354, ko ga je posedoval vitez Geoffroi de Charnay. Že leto kasneje so se pojavili prvi dvomi o pristnosti, leta 1389 pa je memorand k papežu Klemenu VII. označil prt za ponaredek. Škof Pierre d’Arcis iz Troyesa je takrat trdil, da je "spreten posnetek", kar naj bi priznal celo umetnik, ki ga je izdelal.
Torinski prt je laneno platno, dolgo več kot štiri metre, na katerem se vidi obris moškega telesa z ranami in madeži, za katere verniki verjamejo, da so Jezusove. Kljub temu so številne znanstvene analize, vključno z radiokarbonskim datiranjem iz leta 1988, pokazale, da tkanina izvira iz srednjega veka, natančneje iz obdobja med letoma 1260 in 1390. Nedolgo tega je precej prahu dvignil tudi Brazilec, ki je prst preiskal s 3D tehnologijo in prišel do sila zanimivih ugotovitev.
Čeprav se torej dokazi nagibajo k teoriji o ponaredku, pa sam nastanek skrivnostne podobe na platnu ostaja uganka. Leta 1978 je raziskovalna skupina ugotovila, da podoba ni nastala z barvo, pigmentom ali znano slikarsko tehniko, temveč kot sprememba vlaken. Podoba se kaže kot fotografski negativ, ki vsebuje tudi tridimenzionalne informacije – in do danes je nihče ni uspel verodostojno poustvariti.
Nekateri strokovnjaki opozarjajo, da memorandum škofa d’Arcisa temelji na govoricah, zato ni odločilen dokaz. Tudi najdeni odlomek Nicoleja Oresmeja po njihovem ne daje dokončnega odgovora, a potrjuje, da je bil prt že v 14. stoletju predmet burnih razprav o avtentičnosti. Torinski prt tako še naprej ostaja enigmatičen simbol. Za vernike dokaz božjega, za znanstvenike pa izziv, ki buri duhove že več kot 600 let.
