Medtem ko se svet ukvarjaja z vsakodnevnimi tegobami, se stran od oči navadnih smrtnikov odvija scenarij, ki so se ga strokovnjaki bali desetletja. Narava ima vsega dovolj in je poslala jasno sporočilo: "Bilo je dovolj!" Dolg bo treba zdaj poplačati, posledice pa bi lahko bile uničujoče.
Svet je vstopil v novo, srhljivo dobo "vodnega bankrota", ki prinaša posledice, ki jih ne bo mogoče nikoli več popraviti, razkriva najnovejše poročilo Združenih narodov. Položaj je postal tako resen, da so izrazi, kot sta "vodna kriza" ali "pomanjkanje vode", postali premili in neustrezni za opisovanje realnosti, ki nas čaka.
Ko odgovorni omenjajo kriza, namreč največkrat namigujejo, da gre za začasno stanje, za šok, ki ga lahko ublažimo in se vrnemo na stara pota. Toda novo poročilo Univerze ZN opozarja na nekaj veliko bolj trajnega in nevarnega. Ne gre za začasno motnjo, temveč za novo realnost, kjer se moramo prilagoditi pogojem, ki so drastično bolj omejujoči kot kadarkoli v zgodovini.
Koncept vodnega bankrota deluje po preprostem, a krutem ekonomskem načelu. Narava nam zagotavlja prihodek v obliki dežja in snega, vendar človeštvo troši precej več, kot prejme. Vodo črpamo iz rek, jezer, mokrišč in podzemnih vodonosnikov veliko hitreje, kot se ti lahko naravno obnovijo. S tem smo zabredli v globok dolg, podnebne spremembe, ki prinašajo vročino in sušo, pa delujejo kot oderuške obresti, ki še dodatno zmanjšujejo razpoložljiva sredstva. Rezultat tega neodgovornega ravnanja so presušene reke, izginjajoča jezera, propadajoča tla in širjenje puščav, medtem ko se ledeniki, ki so tisočletja hranili civilizacije, neustavljivo topijo.
Statistika je neizprosna in riše sliko planeta, ki živi daleč preko svojih zmožnosti. Več kot polovica velikih svetovnih jezer je od leta 1990 izgubila vodo, kar 70 odstotkov glavnih vodonosnikov je v dolgoročnem upadu, v zadnjih petdesetih letih pa smo izbrisali mokrišča v velikosti celotne Evropske unije. Tudi tam, kjer vode na prvi pogled ne primanjkuje, je ta pogosto tako onesnažena, da ni primerna za pitje. Mnoge regije so preprosto bankrotirale, saj je nemogoče povrniti pogoje, ki so nekoč obstajali. Skoraj štiri milijarde ljudi se vsaj en mesec na leto sooča s hudim pomanjkanjem vode, a namesto da bi prilagodili porabo, ljudje vodo še vedno jemljemo za samoumevno in le še povečujemo svoj dolg do narave.
Posledice so vidne v najbolj ranljivih delih sveta, kjer se mesta dobesedno pogrezajo ali sušijo. Kabul je na poti, da postane prvo moderno mesto, ki bo popolnoma ostalo brez vode, medtem ko se Mexico City vsako leto pogrezne za skoraj pol metra, ker je podzemni rezervoar pod njegovimi ulicami prečrpan.
V ameriškem jugozahodu zvezne države bijejo bitko za vsako kapljo izsušene reke Kolorado, dogovori o delitvi vode pa temeljijo na okoljskih razmerah, ki ne obstajajo več. Kot opozarjajo avtorji poročila, mesta, kot so Los Angeles, Las Vegas in Teheran, spodbujajo širitev kljub omejenim virom, kar ustvarja iluzijo varnosti. Vse se zdi v redu, dokler nenadoma ni več, in takrat je običajno že prepozno.
Kljub mračnim napovedim priznanje vodnega bankrota ponuja priložnost za streznitev. Če si nehamo zatiskati oči in nehamo gasiti požare s kratkoročnimi ukrepi, lahko začnemo graditi dolgoročne strategije za zmanjšanje škode. Poročilo poziva k takojšnji preobrazbi kmetijstva, ki je največji porabnik vode, k boljšemu nadzoru z uporabo umetne inteligence in k strožji zaščiti mokrišč. Voda bi lahko postala most v razdrobljenem svetu, vprašanje, ki presega politične razlike, saj se vse več držav zaveda njene neprecenljive vrednosti. A dejstvo ostaja: dlje ko bomo odlašali s soočenjem z resnico, globlji bo naš dolg in težje bomo preživeli v svetu, ki se nepovratno spreminja.
