Vse skupaj se zdi milo rečeno banalno in nič ne bo narobe, če se bomo vsi skupaj vprašali, kako za vraga smo prišli tako daleč.
Med policami supermarketov se včasih skrivajo zgodbe, ki povedo več o današnjem svetu kot katerakoli politična razprava. Ena takšnih se je te dni znašla v vrečki čebule. Navadna, preprosta čebula, ki bi jo mnogi brez razmisleka vrgli v nakupovalni voziček, je pred prihodom na hrvaške police prepotovala več kot 6000 kilometrov, prečkala dva kontinenta in končala v evropskem trgovskem labirintu, ki pri mnogih sproža vprašanje: kako za vraga smo prišli tako daleč?
Kot poroča platforma Halo, inspektore, ki v zadnjih mesecih pogosto opozarja na nenavadnosti v trgovinah, so kupci v Lidlovih trgovinah na Hrvaškem opazili čebulo iz Senegala. Informacija na deklaraciji je hitro sprožila burne odzive, saj se mnogi sprašujejo, zakaj mora osnovno živilo potovati tisoče kilometrov, če bi ga lahko pridelovali precej bližje domu. Ali kar doma.
Zgodba se začne v Senegalu, v obalni regiji Niayes, kjer čebulo pridelajo in pripravijo za dolgo pot. Nato jo natovorijo na ladjo in pošljejo v špansko Valencio. Tam jo specializirano podjetje Ruescas Export S.L. očisti, sortira, zapakira v mrežice ter opremi z etiketo. Pot se nato nadaljuje s hladilnim tovornjakom proti distribucijskim centrom v okolici Zagreba. Končni rezultat? Več kot 6000 kilometrov poti, dva kontinenta in tri države, preden čebula pristane na trgovski polici po ceni 2,19 evra za kilogram.
Ni težava v zemlji ali soncu, ampak ...
Prav ta primer je med potrošniki sprožil veliko nejevolje. Mnogi opozarjajo, da bi lahko podobno čebulo pridelovali lokalni kmetje v Dalmaciji, Podravini ali dolini Neretve, kjer naj bi bile razmere za gojenje sladke čebule skoraj idealne. Agronomi in strokovnjaki z zagrebške agronomske fakultete že leta poudarjajo, da imajo ravno območja Ravnih kotarjev, Podravine in doline Neretve odlična tla za pridelavo kakovostne blage čebule. Peskasta tla z nizko vsebnostjo žvepla namreč zmanjšujejo ostrino okusa in ustvarjajo značilno sladkasto noto. Poleg tega imajo nekatera dalmatinska območja več kot 2500 sončnih ur letno.
Toda težava ni v zemlji ali soncu. Ključni problem je infrastruktura. Hrvaški pridelovalci sicer poleti pridelajo dovolj osnovne čebule, vendar nimajo zadostnih hladilnic in skladišč z nadzorovanimi pogoji, kjer bi jo lahko hranili do pomladi. Zaradi tega so pogosto prisiljeni pridelek prodati že konec poletja po nizkih cenah. Ko domače zaloge poidejo, prostor zapolni globalni trg hrane.
Več kot le trgovski absurd
Platforma Halo, inspektore ob tem opozarja tudi na veliko protislovje sodobne Evrope. Medtem ko Evropska unija govori o zeleni tranziciji in zmanjševanju ogljičnega odtisa, je trgovskim verigam še vedno ceneje uvažati osnovno zelenjavo iz Afrike preko Španije, kot pa organizirati lokalno oskrbo in vlagati v domače kmetijstvo. Trgovske verige namreč ne kupujejo majhnih količin. Potrebujejo stotine ton enotnega blaga skozi vse leto. Prav tukaj pa majhni lokalni proizvajalci pogosto izgubijo bitko z velikimi mednarodnimi sistemi.
Agrarni analitik dr. Marko Kovač opozarja, da primer senegalske čebule razkriva veliko širši problem evropske in hrvaške kmetijske politike. Po njegovih besedah trgovske verige kupujejo tam, kjer dobijo standardizirano, poceni in vedno dostopno blago v ogromnih količinah. Španski distributerji imajo pogodbe z velikimi afriškimi proizvajalci ter razvito logistiko in tehnologijo, medtem ko je lokalno vrtnarstvo razdrobljeno in brez učinkovitih zadrug, ki bi lahko zagotavljale velike količine skozi vse leto.
In prav zato danes številni evropski kupci v svojih kuhinjah pripravljajo čebulo, ki je prišla z roba Sahare. Po mnenju kritikov to ni le trgovski absurd, temveč tudi opozorilo, kako krhek postaja prehranski sistem, odvisen od dolgih dobavnih poti in globalnih trgov. Če bi v Afriki prišlo do večjih suš ali logističnih težav, bi lahko celo tako osnovno živilo, kot je čebula, hitro postalo precej dražje in težje dostopno.
