V zatemnjeni jami pod žgočim soncem počiva lobanja, ki že več kot sto tisočletij "noče povedati", kdo je bila oziroma od kod je prišla. Toda znanstveniki so zdaj prepričani, da so se dokopali do revolucionarjih odkritij.
140.000 let stari ostanki otroka iz jame Skhul ne sodijo povsem ne med neandertalce ne med sodobne ljudi in znanstveniki se sprašujejo, ali gre morda celo za doslej neznano človeško vrsto.
V gorovju Karmel na severu Izraela, le nekaj kilometrov južno od Haife, leži jama Skhul - mesto, kjer se arheologi že desetletja srečujejo s sledmi človeške preteklosti. Prav tam so leta 1929 odkrili skoraj popoln skelet majhne deklice, stare med 3 in 5 let, ki je umrla pred približno 140.000 leti. A zgodba, ki jo pripoveduje njena lobanja, zbuja več vprašanj kot odgovorov.
Dekličine kosti so sprva uvrstili med sodobne ljudi, natančneje v skupino Homo sapiens. Toda nekateri deli okostja so v resnici bližje neandertalskim značilnostim, zaradi česar znanstveniki danes menijo, da bi lahko šlo za hibrida ali celo za predstavnico doslej neznane veje človeškega rodu.
Nova raziskava mednarodne skupine znanstvenikov je s pomočjo naprednih CT-posnetkov in digitalne rekonstrukcije lobanje ter čeljusti ponudila najpodrobnejši pogled doslej. Analiza je razkrila zanimivo mešanico lastnosti:
- Zobna struktura in oblika čeljusti se bolj nagibata k neandertalcem.
- Zadnji del lobanje (okcipitalna kost) je preveč podolgovat za sodobnega človeka.
- Manjkajoča brada in nizek lobanjski svod prav tako ne govorita v prid Homo sapiens.
- Po drugi strani pa je notranje uho – t. i. kostni labirint – precej podobno našemu.
Kombinacija teh lastnosti utrjuje domnevo, da gre za biološkega hibrida med neandertalcem in sodobnim človekom. Ali pa za pripadnico popolnoma neodkrite vrste hominina, ki je obstajala v Levantu pred približno 140.000 leti. Raziskovalce pa ne zaposlujejo le anatomske posebnosti, temveč tudi okoliščine pokopa. Otroško telo je bilo namerno pokopano, kar kaže na zgodnje oblike pogrebnih obredov. Takšna praksa ni nujno le kulturna, ampak bi lahko pomenila tudi zahtevek po ozemlju ali spoštovanje do mrtvih, kar dodatno zamegli mejo med "nami" in "njimi".
Toda ostaja ključno vprašanje: zakaj je tovrstni pokop star kar 140.000 let, medtem ko so najstarejši znani neandertalski ostanki v Levantu precej mlajši? Ena izmed možnosti, ki jo raziskovalci ne izključujejo, je obstoj starejše, a izgubljene človeške vrste, ki se je na tem območju križala s predniki sodobnega človeka.
Če se bodo domneve potrdile, bi lahko deklica iz jame Skhul – znana kot Skhul I – postala ključ do razumevanja neodkrite veje človeške evolucije. Znanstveniki si prizadevajo, da bi z nadaljnjimi analizami rešili uganko, ki jo njena lobanja skriva že več kot sto tisočletij, in morda prepisali zgodovino človeškega rodu.
Novo na Metroplay: Spoznajte letošnje udeleženke projekta Moja prva 10ka I Triglav tek