NASA se je odločila, da se bo v živo prepričala o tem, kaj se dogaja na Luni.
Na oddaljeni, nikoli vidni strani Lune se dogaja nekaj nenavadnega. Znanstveniki so v njenem največjem kraterju – South Pole–Aitken Basin – odkrili nove sledi, ki bi lahko popolnoma spremenile razumevanje nastanka našega naravnega satelita. In prav tja bo NASA v prihodnjih letih poslala astronavte v sklopu programa Artemis.
Krater, ki meri kar 1600 kilometrov v premeru, je nastal pred približno 4,3 milijarde let, ko je ogromen asteroid trčil v mlado Luno. Dolgo je veljalo, da je udarec prišel z juga, toda nova raziskava univerze v Arizoni, objavljena v reviji Nature, razkriva, da je asteroid priletel s severa. Ta podrobnost povsem spreminja razumevanje lunine geologije in porazdelitve materiala po njenem površju.
"Ko telo udari pod kotom, se material ne porazdeli enakomerno. Na nasprotni strani udarca konča snov iz globine planeta," je pojasnil planetarni geofizik Jeffrey Andrews-Hanna, soavtor raziskave. Prav tam, kjer se je material iz notranjosti Lune usedel, bodo pristali novi astronavti programa Artemis – ob južnem robu kraterja. Tam bi lahko hodili po delcih luninega plašča, ki jih človeštvo še nikoli ni preučevalo neposredno.
Odkritja bi lahko pojasnila tudi, zakaj sta dve polovici Lune tako različni. Stran, obrnjena proti Zemlji, je prekrita s temnimi vulkanskimi ravninami, medtem ko je oddaljena stran debelejša, hladnejša in polna starih udarnih kraterjev. Znanstveniki menijo, da je razlog v skupini radioaktivnih elementov, znani kot KREEP (kalij, redke zemeljske kovine in fosfor), ki so nekoč povzročali vulkanske procese.
Ti elementi so večinoma ujeti na bližnji strani Lune, a udarec v krater South Pole–Aitken je verjetno presekal mejo med obema območjema in razkril globlje plasti skorje, kjer se je nekoč kopičil KREEP. V bazenu so našli tudi sledi torija, kar kaže na ostanke starodavne magme iz najzgodnejših dni Lune. Ko bodo astronavti prinesli vzorce s tega območja, bodo znanstveniki prvič v zgodovini lahko preučevali material, ki je oblikoval dve povsem različni hemisferi Lune.
Po milijardah let se Luna morda ne spreminja več. Toda zdaj se ji človeštvo končno približuje dovolj, da bo lahko razkrilo, kaj se v resnici skriva v njenem srcu.
