Tam, kjer so strokovnjaki pričakovali le neizprosno in absolutno uničenje, se presenetljivo skriva najvarnejši trezor za tisto, kar človeštvo išče že desetletja.
Če je na Marsu nekoč obstajalo življenje, bi se njegove molekularne sledi lahko ohranile milijone let, in sicer zamrznjene globoko pod površjem. Tako kaže nova raziskava znanstvenikov iz Nasinega centra Goddard in univerze Penn State, objavljena v reviji Astrobiology. Ugotovitve nakazujejo, da bi prihodnje odprave lahko imele več uspeha z vrtanjem v podzemni led kot z analiziranjem kamnin in prsti.
Raziskovalci so v laboratoriju poustvarili razmere, podobne tistim na Marsu. V epruvete z zamrznjeno vodo so zaprli bakterije Escherichia coli, druge vzorce pa pripravili z mešanico ledu in materialov, ki posnemajo marsovsko usedlino, kot so silikatne kamnine in glina. Vzorce so nato izpostavili gama sevanju pri temperaturi –16 stopinj Celzija, kar ustreza hladnim območjem na Marsu. Sevanje je simuliralo približno 20 milijonov let kozmičnih žarkov na površju planeta, računalniški modeli pa so dodali še nadaljnjih 30 milijonov let izpostavljenosti.
Rezultati so presenetili tudi znanstvenike. V čistem ledu je po simuliranih 50 milijonih letih ostalo več kot deset odstotkov aminokislin, torej osnovnih gradnikov življenja. V vzorcih, kjer je bil led pomešan z delci, podobnimi marsovski prsti, so se organske molekule razgradile približno desetkrat hitreje.
Vodja raziskave Alexander Pavlov je poudaril, da so pričakovali hitrejše uničenje organskih snovi v čisti vodi, a se je izkazalo nasprotno. Razlaga naj bi bila v načinu, kako sevanje deluje v prisotnosti mineralov. Mešanica ledu in prsti ustvarja tanko plast, kjer se delci, nastali ob sevanju, lažje premikajo in poškodujejo organske molekule. V trdnem ledu pa so ti delci verjetno ujeti, kar pomeni naravno zaščito občutljivih bioloških spojin.
To odpira novo smer iskanja življenja. Ledene plasti ali z ledom bogata permafrostna tla bi lahko bila najobetavnejša območja za prihodnje misije. Po besedah geoznanstvenika Christopherja Housa z univerze Penn State je 50 milijonov let bistveno več od starosti nekaterih današnjih površinskih ledenih nanosov na Marsu, ki so pogosto mlajši od dveh milijonov let. Če so se bakterije ohranile blizu površja, bi jih lahko prihodnje odprave dejansko dosegle.
Odkritje ima pomen tudi širše v Osončju. Ko so znanstveniki podobne razmere simulirali za ledene lune, kot sta Evropa in Enkelad, so ugotovili, da se organske snovi v še hladnejših okoljih razgrajujejo še počasneje. To daje dodatno težo Nasini misiji Europa Clipper, ki naj bi v prihodnjih letih podrobneje preučevala ledeno skorjo Jupitrove lune Evropa.
Ključno vprašanje pa ostaja, kako globoko bodo lahko prihodnje odprave segle. Sonda Phoenix, ki je na Mars pristala leta 2008, je bila prva, ki je izkopala in fotografirala podzemni led. Večina marsovskega ledu se nahaja tik pod površjem, zato bi z dovolj zmogljivim vrtalnikom ali zajemalko lahko dosegli območja, kjer bi se morebitni molekularni sledovi življenja še vedno skrivali.
