Ko so znanstveniki znova odprli arhive in analizirali prah z Lune, zbran pred desetletji, so obstali kot okameneli. Pred njihovimi očmi se je zvrtela povsem drugačna zgodba o nastanku Zemlje.
Znanstveniki agencije NASA so s ponovnim pregledom starodavne lunine prsti sprožili presenetljiv premik v razumevanju izvora vode na Zemlji. V novi raziskavi so uporabili vzorce, zbrane med legendarnimi misijami Apollo, in z njihovo pomočjo ponovno odprli vprašanje, od kod pravzaprav izvirajo oceani, ki so omogočili življenje na našem planetu.
Ključ do odgovora se skriva v luninem regolitu, prašni površinski plasti Lune, ki je skozi milijarde let beležila udarce meteoritov. Za razliko od Zemlje Luna nima vremena, tektonike ali erozije, ki bi izbrisali sledi preteklosti, zato deluje kot nekakšen kozmični arhiv zgodovine Osončja. Prav ta lastnost je znanstvenikom omogočila vpogled v dogodke, ki so se odvijali v času, ko se je oblikovala tudi Zemlja.
Raziskavo je vodil Nasin podoktorski raziskovalec Tony Gargano iz Houstona, skupaj z ekipo iz Johnsonovega vesoljskega centra in Inštituta za luno in planete. Znanstveniki so analizirali lunine vzorce z metodo trojnih izotopov kisika, ki deluje kot izjemno natančen kemični prstni odtis in omogoča prepoznavanje vrste meteoritov, ki so v preteklosti trčili v Luno.
Za razliko od starejših študij, ki so temeljile na kovinskih sledovih in so se lahko spreminjali zaradi ponavljajočih se udarcev, so izotopi kisika izjemno stabilni. Ne spremenijo se niti v najbolj ekstremnih razmerah, kar raziskovalcem omogoča bistveno zanesljivejše sledenje izvora materiala, ki je padal na Lunino površje.
Rezultati so bili presenetljivi. Analiza je pokazala, da vsaj odstotek lunine površinske snovi izvira iz ogljikovih meteoritov, za katere je znano, da vsebujejo vodo. A ko so znanstveniki izračune prilagodili dejstvu, da je Zemlja zaradi svoje večje mase utrpela še več trkov kot Luna, se je pokazalo, da ta količina vode nikakor ne zadostuje za razlago ogromnih zalog vode na našem planetu.
Po besedah Nasinega planetarnega znanstvenika Justina Simona ugotovitve ne izključujejo možnosti, da so meteoriti v zgodnji zgodovini Osončja na Zemljo prinesli del vode. Vendar pa študija jasno kaže, da pozni meteoritski udarci skoraj zagotovo niso glavni vir Zemljinih oceanov, kot se je dolgo domnevalo.
Odkritje pomeni pomemben premik v razumevanju nastanka našega planeta. Namesto enostavne razlage o vodi, ki je priletela z neba, se znanstveniki vse bolj nagibajo k zapletenejši zgodbi, v kateri so pomembno vlogo igrali procesi znotraj same Zemlje in njene zgodnje evolucije.
