Ko so v pogrebnem zavodu odprli vrečo z ženskim truplom, je zaposleni obstal kot okamenel. Kot da bi videl duha. V notranjosti vreče je slišal dihanje ...
V Združenih državah Amerike se je pred časom zgodil prestregljiv dogodek, ki je znova odprl eno najstarejših vprašanj človeštva: kje se konča življenje in kje se začnesmrt? V mestu Lincoln v Nebraski so pogrebni delavci lani odkrili, da ženska, ki so jo uradno razglasili za mrtvo, kljub temu še vedno diha. Dve uri po tem, ko je 74-letna Constance Glanz prispela v pogrebni zavod, je eden od zaposlenih zaslišal tiho sopihanje iz vreče z domnevnim truplom.
Takoj so jo začeli oživljati in prepeljali v bolnišnico, kjer je živela še nekaj ur, nato pa bila uradno razglašena za mrtvo. Drugič. Dogodek, ki ga je policija označila kot "zelo nenavaden primer", je znova sprožil razprave o tem, ali sploh znamo natančno določiti trenutek smrti. Primer Constance Glanz ni osamljen. V zadnjih letih so se po svetu zgodili podobni primeri: v Ekvadorju so žensko razglasili za mrtvo, a se je pet ur kasneje zbudila v krsti; v Iowi so pogrebni delavci opazili žensko, ki je dihala v vreči; v Južni Afriki so po prometni nesreči "truplo" našli živo v hladilnici.
Ti primeri so redki, a razkrivajo temeljno dilemo medicine, filozofije in etike: kdaj človek dejansko umre? "Smrt ni preprost preklop med življenjem in ničem, temveč siva cona," pojasnjuje dr. Joseph Eble, zdravnik in predsednik katoliškegazdravniškegazdruženja v Tulsi. Po njegovih besedah običajni znaki smrti – mednje sodita pomanjkanje dihanja in pulza – niso vedno zanesljivi. "Edini absolutni dokaz je razkroj telesa," pravi.
Že antični narodi so se bali usodne zmote. Grki so pokojnikom rezali prste, Rimljani jih oblivali z vročo vodo, Slovani pa so tri dni peli in klicali ime umrlega, preden so ga pokopali. V 19. stoletju so se zaradi strahu pred živim pokopom pojavile celo "varnostne krste", opremljene z zvonci in cevmi za dihanje. Sodobna definicija smrti izvira iz leta 1980, ko je ameriški predsednik JimmyCarter ustanovil posebno komisijo zdravnikov, teologov in pravnikov. Ta je določila, da je človek mrtev, ko pride do nepovratne odpovedi dihalnih in krvnihfunkcij ali vseh funkcijmožganov.
Toda tudi to ni dokončno. Nekateri "možgansko mrtvi" bolniki še naprej rastejo, imajo menstruacijo ali celo donosijo otroka. To je sprožilo etične razprave o mejah življenja in smrti: zlasti pri presaditvah organov, kjer je odločitev o trenutku smrti ključna.
"Pred pojavom transplantacije ni bilo pritiska, da bi smrt razglasili hitro," pravi Eble. "Danes pa se s tem pogosto hiti, da bi se ohranili organi." Za večino ljudi je smrt trenutek, ko duša ali zavest zapusti telo. Za zdravnike pa je definicija veliko bolj pragmatična: "Smrt nastopi, ko se bolnik ne bo več vrnil sam in ko se odločimo, da ne bomo več poskušali," razlaga Eble.
Zato je po njegovem mnenju razglašanje smrti vedno deloma stvar presoje. "V domovih za ostarele, kjer se smrti dogajajo pogosto, se postopek lahko opravlja preveč rutinsko," opozarja in dodaja: "A do smrti moramo pristopati s ponižnostjo in z največjo možno previdnostjo."
