Nad našimi glavami za zdaj še tiho kroži nevidna grožnja, pred katero smo trenutno povsem nemočni, priznava agencija NASA.
Ameriška vesoljska agencija NASA ocenjuje, da več kot 15.000 asteroidov, od katerih je vsak dovolj velik za uničenje celotnega mesta, ostaja neodkritih, zaradi česar je naš planet pred njimi praktično povsem nezaščiten. Ta velika vrzel v našem zavedanju pomeni, da bi lahko eno samo prepozno odkritje vlade po vsem svetu prisililo v soočenje z regionalno katastrofo, za katero bi imeli na voljo le malo časa za ustrezno ukrepanje.
Na nedavnem znanstvenem srečanju ameriškega združenja za napredek znanosti v Phoenixu so razsežnosti te slepe pege postale še bolj jasne, ko so predstavniki uradno pojasnili, koliko nevarnih nebesnih teles se še vedno izmika našim opazovalnicam. Doktorica Kelly Fast, Nasina vršilka dolžnosti častnika za planetarno obrambo, je podrobno predstavila številke in potrdila, da je od približno 25.000 znanih asteroidov, ki bi lahko ogrozili mesta, do zdaj popisanih le okoli štirideset odstotkov. Preostala večina še naprej neopazno kroži okoli nas, pa ne zato, ker bi bili ti objekti redki, temveč ker so pogosto izjemno temni ali pa se nahajajo v tistih delih neba, ki jih naši teleskopi zelo težko nadzorujejo. Dokler ta telesa ostajajo zunaj naših katalogov, je vsaka strategija za njihov odklon odvisna predvsem od tega, ali jih bomo odkrili pravočasno.
Večina teleskopov namreč išče odbito sončno svetlobo, vendar pa številni srednje veliki asteroidi preživijo leta v bližini Sončevega bleščanja, kjer so z Zemlje praktično nevidni. Njihova temna površina močno zmanjša odbojnost svetlobe, zato so lahko celo velikanske skale videti le kot izjemno blede in komaj opazne pike na nebu. Nekatera telesa imajo tudi orbite, ki so zelo podobne Zemljini, kar pomeni, da potujejo skoraj vzporedno z nami in jih je kot premikajoče se objekte še toliko težje zaznati. Brez zgodnjih opazovanj iz različnih zornih kotov ostajajo napovedi njihovih poti precej meglene, snovalci obrambnih misij pa tako ne morejo ukrepati z zadostno gotovostjo.
Kaj se zgodi, ko takšna skala zares udari, priča dogodek iz konca junija leta 1908, ko je silovita eksplozija nad Tungusko v ruski Sibiriji zravnala z zemljo več kot dva tisoč kvadratnih kilometrov gozda. Skalnato telo, premera okoli štirideset metrov, je takrat eksplodiralo visoko v zraku, udarni val pa je podiral drevesa daleč onkraj samega epicentra. Če bi se podobna zračna eksplozija zgodila nad sodobnim mestom, bi že v prvi uri odnesla strehe, povzročila uničujoče požare in popolnoma ohromila bolnišnice ter reševalne službe. Čeprav se trki takšne velikosti ne dogajajo pogosto, nam ta zgodovinski primer jasno kaže, zakaj bi lahko en sam spregledan objekt sprožil nepredstavljivo nacionalno krizo.
Pri obrambi planeta je naš najmočnejši zaveznik čas, saj bi dolgoletno vnaprejšnje opozorilo znanstvenikom omogočilo natančnejše izračune orbite, inženirjem pa dalo priložnost, da izberejo najustreznejši odziv na bližajočo se grožnjo. Majhne napake v izračunih se namreč hitro seštevajo, saj vsak prelet mimo Zemlje zaradi gravitacijskih vplivov planetov nekoliko ukrivi pot asteroida. Načrtovanje in izstrelitev zaščitnega vesoljskega plovila zahtevata svoj čas, zaradi dolgih potovanj po prostranstvih vesolja pa pri končnem približevanju telesu preprosto ni mogoče hiteti. Če izgubimo ta ključni predčasni rok, bi se morale oblasti zateči k množičnim evakuacijam in iskanju zasilnih zatočišč, saj rešitve iz vesolja ne morejo priti kar čez noč.
Da je obramba mogoča, je pred kratkim dokazala Nasina misija DART, v kateri je vesoljsko plovilo namerno trčilo v asteroid Dimorphos in uspešno spremenilo njegovo tirnico okoli večjega sosednjega telesa. Ta misija je delovala kot kinetično udarno telo, ki s čisto vztrajnostjo zadene in odrine asteroid z njegove začrtane poti. Meritve po trku so pokazale več kot polurno spremembo v orbiti Dimorphosa, kar je neizpodbitno dokazalo, da lahko s sodobno tehnologijo premikamo takšne vesoljske skale. Vendar pa je tudi ob tem dokazu vsako preusmerjanje še vedno močno odvisno od zgodnjega odkritja, saj morajo načrtovalci misij leta vnaprej vedeti, kam natančno morajo usmeriti svoje plovilo.
Svetlo upanje za prihodnost prinaša načrtovani vesoljski teleskop, ki bo deloval v infrardečem spektru in bo skrite temne asteroide iskal s pomočjo njihove lastne toplote. Njegovi detektorji bodo usmerjeni na blizuzemeljske objekte, vključno z vesoljskimi skalami in kometi, ki prečkajo našo orbito in jih je z dosedanjimi metodami izjemno težko opaziti. Analiza te misije kaže, da bi lahko z novim teleskopom v dobrem desetletju dosegli cilj devetdesetodstotne popisanosti teh nevarnih teles. Z izstrelitvijo, ki ni predvidena pred jesenjo leta 2027, bi ta napredni iskalec močno podaljšal naš čas za opozarjanje, a določene grožnje bi kljub temu lahko še vedno ostale skrite v temi.
Pri iskanju neprestano sodelujejo tudi veliki zemeljski teleskopi, ki vsako noč pregledujejo široka območja neba in nova telesa prepoznavajo na podlagi njihovega premikanja. Z zaporednimi posnetki in napredno programsko opremo lahko znanstveniki povežejo premikajočo se piko med različnimi kadri ter v nekaj urah izračunajo njeno začasno orbito. Vendar pa vreme, dnevna svetloba in svetel sij lune še vedno močno kratijo čas, namenjen opazovanju, zemeljske postaje pa so poleg tega skoraj povsem nemočne pri spremljanju prostora v neposredni bližini Sonca. Ravno to vrzel zapolnjuje iskanje iz vesolja, saj infrardeči teleskop ne trpi zaradi atmosferskega bleščanja in lahko pogleda veliko bližje naši zvezdi.
Ko teleskop končno odkrije nov asteroid, ekipe nemudoma objavijo prve ocene njegove poti in jih redno posodabljajo z vsakim novim opazovanjem. Vsaka takšna posodobitev zoži verjetnost trka z Zemljo, ta ključni podatek pa nato usmerja vse nadaljnje načrtovanje obrambe. Tudi javna opozorila zahtevajo izjemno jasno časovno opredelitev, saj lahko zgodnje napovedi močno nihajo, medtem ko se negotovost manjša in prihajajo novi podatki. Zanesljivo sprejemanje odločitev je zato odvisno od stabilne in preudarne komunikacije, saj bi lahko prepozna sprememba ocene iz varne v nevarno sprožila vsesplošen kaos.
Iskanje in sledenje vsakemu tveganemu asteroidu je počasno ter natančno delo, ki ves čas tekmuje za finančna sredstva in pozornost s številnimi drugimi misijami. Izgradnja boljših nadzornih sistemov zahteva stabilno financiranje teleskopov, neprekinjenih podatkovnih tokov in predvsem ljudi, ki skrbijo za natančnost in ažurnost vesoljskih katalogov. Pri tem je izjemnega pomena tudi mednarodno usklajevanje, saj nebesno telo ne pozna državnih meja, morebitni odzivi in posledice pa bi vplivali na številne države hkrati. Brez trajnih vlaganj v to področje se svet še naprej zanaša zgolj na srečo, čeprav je boljše zaznavanje nevarnosti iz vesolja problem, ki ga človeštvo s pravim pristopom vsekakor lahko reši.
Učinkovitejše odkrivanje bi naredilo planetarno obrambo zares izvedljivo, saj več časa za pripravo omogoča znanstvenikom natančno sledenje orbitam in daje inženirjem dovolj prostora za odločno ukrepanje. Dokler pa novi teleskopi in napredna iskanja ne bodo v celoti dopolnili našega kataloga, reševalne službe in načrtovalci izrednih razmer neizogibno potrebujejo realistične vaje za morebitne trke, ki nas lahko še vedno presenetijo povsem brez opozorila.
