Nasin satelit že desetletja budno spremlja Zemljo, toda med ogromno količino zbranih podatkov se skriva nenavaden preobrat, ki se je zgodil okoli leta 2010. Nekaj se je tedaj skoraj nenadoma spremenilo, dolgoletni trend se je nepričakovano ustavil, znanstveniki pa so šele zdaj prišli bližje odgovoru, kaj se v resnici skriva v ozadju.
Sezona taljenja morskega ledu na Arktiki se je v nekaj desetletjih podaljšala za približno 40 dni, toda po letu 2010 se je ta trend presenetljivo ustavil. Raziskava pod vodstvom agencije NASA, ki je bila objavljena v reviji Communications Earth & Environment, zdaj ponuja razlago, kaj se je zgodilo.
Znanstveniki so analizirali satelitska opazovanja med letoma 1979 in 2023 ter primerjali začetek spomladanskega taljenja in jesensko ponovno zamrzovanje morja. Pokazalo se je, da za daljšo sezono taljenja ni bilo odločilno toliko zgodnejše pomladansko taljenje kot vse poznejša vrnitev ledu jeseni. Taljenje se danes v povprečju začne približno sedem dni prej kot leta 1979, jesensko zamrzovanje pa se je zamaknilo za kar 34 dni. Od leta 2010 povprečna sezona taljenja traja približno 108 dni.
Zdaj je spremenljivost veliko večja
Največji preskok se je zgodil v prvem desetletju tega stoletja, ko se je obdobje taljenja podaljšalo za približno 25 dni. Med letoma 2010 in 2023 se je nato celo skrajšalo za približno dva dni, vendar je sprememba premajhna, da bi jo raziskovalci lahko obravnavali kot jasen trend. "Zdaj, ko je led tanjši in ga je manj, je spremenljivost veliko večja," je pojasnila Linette Boisvert iz Nasinega Goddardovega centra za vesoljske polete.
Ključ do nenadne spremembe se skriva tudi v oblakih in Sončevi energiji. V prvem desetletju tega stoletja je bilo na Arktiki manj ledu, zato je bilo razkritega več temnega oceana. Ta za razliko od svetlega ledu, ki velik del Sončevega sevanja odbije nazaj, absorbira več energije. Morje je tako poleti shranilo več toplote in jeseni potrebovalo dlje, da je ponovno zamrznilo.
Po letu 2010 pa se je zgodba spremenila. Nad deli Arktičnega oceana je bilo več oblakov, zato je do površja prišlo manj Sončevega sevanja. Energijsko ravnovesje se je nekoliko zmanjšalo in nadaljnje podaljševanje sezone taljenja se je ustavilo. Posamezna leta se kljub temu močno razlikujejo, saj nihanja dosegajo približno 11 dni.
Toda raziskovalci opozarjajo, da navidezna stabilizacija nikakor ne pomeni, da se arktični morski led obnavlja ali da se je segrevanje ustavilo. Arktika se še vedno segreva približno štirikrat hitreje od svetovnega povprečja, njen led pa je vse mlajši, tanjši in občutljivejši na temperaturo, veter, nevihte in spremembe oblačnosti.
To obdobje bi se lahko končalo
Pod pritiskom ostaja celo najodpornejši večletni led, ki preživi več poletij in katerega največje zaloge so še severno od Grenlandije in kanadskega arktičnega otočja. Raziskovalci ocenjujejo, da bi lahko spremembe energijskega ravnovesja od leta 2010 na nekaterih od teh območij prispevale k izgubi do 18 centimetrov debeline ledu.
Če se bo tudi ta stari in debelejši led še naprej tanjšal, bi se lahko sedanje obdobje relativne stabilnosti končalo, Arktika pa bi vstopila v novo fazo hitrega zmanjševanja morskega ledu in podaljševanja sezone taljenja. Prav zato bo nadaljnje satelitsko spremljanje ključno. Znanstveniki želijo ugotoviti, ali dogajanje po letu 2010 pomeni začetek novega dolgoročnega vzorca ali zgolj premor pred naslednjim obdobjem hitrih sprememb.
