Na floridski obali se je tik pred zoro zgodilo nekaj, kar je med strokovnjaki sprožilo tisti redki občutek, da smo priča začetku novega poglavja človeške zgodovine.
NASA je pretekli konec tedna na izstreliščno ploščad 39B v Kennedyjevem vesoljskem središču pripeljala svojo mogočno raketo Space Launch System skupaj z vesoljskim plovilom Orion. Gre za celoten sestav misije Artemis II, prve posadkovne odprave proti Luni po več kot petih desetletjih. Skoraj 12 ur dolg premik iz montažne zgradbe na izstrelišče predstavlja ključni korak pred načrtovanim vzletom, ki bo najzgodnejši 6. februarja 2026. NASA s tem formalno vstopa v zadnjo fazo priprav na zgodovinski polet, ki bo človeštvo znova popeljal v lunino bližino, daleč preko meja zadnjih misij programa Apollo.
Artemis II bo na približno desetdnevno pot okoli Lune popeljala štiričlansko posadko, ki je zgodovinska že sama po sebi. Poveljnik Reid Wiseman, pilot Victor Glover, strokovnjakinja za misijo Christina Koch in kanadski astronavt Jeremy Hansen bodo postavili več mejnikov: Glover bo postal prvi temnopolti človek, Koch prva ženska, Hansen pa prvi neameriški astronavt, ki bo potoval proti Luni. Njihova naloga bo preizkusiti ključne sisteme za prihodnje lunarne pristanke ter preveriti delovanje rakete, plovila in komunikacij pri kroženju daleč na temni strani Lune.
V naslednjih dneh bodo inženirji izvedli t. i. mokro vajo oziroma izjemno zahteven test, pri katerem bodo raketo napolnili s kriogenim gorivom ter izpeljali celoten odštevalni postopek vse do trenutka tik pred vžigom motorjev. Ta preskus bo razkril, ali so vsi sistemi usklajeni in pripravljeni na dan, ko se bo Orion dejansko dvignil proti vesolju. Če bo vse potekalo brezhibno, se bo posadka Artemis II podala na pot, ki bi lahko postavila nov rekord največje razdalje, ki jo je človek kadarkoli dosegel od Zemlje.
Artemis II je temeljni korak v širšem programu Artemis, ki želi do leta 2027 z misijo Artemis III izvesti prvo pristajanje ljudi na Luni po letu 1972 in tokrat raziskati območje okoli luninega južnega pola. Tam naj bi astronavti preučevali območja, kjer se skriva led, kar je ključni vir za prihodnje dolgotrajne postaje na površju. Brez uspeha Artemis II pa te ambicije ne bi bile mogoče.
Dejstvo, da je najmočnejša raketa, kar jih je človeštvo sploh zgradilo, zdaj pripravljena na zaključne teste, dokazuje, kako hitro NASA pospešuje načrte za trajno vrnitev človeka v globoki vesoljski prostor. Kar se je še pred nekaj leti zdelo oddaljena vizija, je zdaj na pragu resničnosti.
