Na Zemljo je priletel obiskovalec iz vesolja.
Ameriška vesoljska agencija NASA je sporočila, da je konec tedna zaznala majhen naravni vesoljski objekt, ki je priletel proti Zemlji in nad severnim delom Avstralije vstopil v atmosfero. Objekt je meril približno 1,5 metra, ob srečanju z Zemljinim ozračjem pa je razpadel na več delov in po navedbah agencije ni predstavljal nevarnosti.
Dogodek bi bil lahko le eden od številnih primerov, ko majhni vesoljski objekti končajo svojo pot v Zemljinem ozračju, vendar ga nekaj vendarle dela posebnega. NASA je namreč objekt zaznala še pred njegovim prihodom, kar je znanstvenikom omogočilo izračun njegove poti in območja, kjer naj bi vstopil v atmosfero. Po podatkih iz objave se je to zgodilo nad severno Avstralijo. NASA je navedla, da je objekt v atmosfero vstopil okoli 18.14 po srednjeevropskem času, nato pa zaradi sil in visokih temperatur med prehodom skozi ozračje razpadel na več delov.
Za prebivalce ni predstavljal resne grožnje, toda prav zato je bil dogodek za znanstvenike zanimiv predvsem kot nekakšna vaja v resničnih razmerah. "Čeprav ni bil nevaren, nam takšni dogodki omogočajo neprecenljiv preizkus sposobnosti našega sistema planetarne obrambe za spremljanje večjih objektov in napovedovanje nevarnosti trka," je pojasnila NASA.
Šele trinajsti predčasno odkriti objekt
Posebnost dogodka najbolje ponazarja podatek, da gre po navedbah NASA šele za 13. majhen vesoljski objekt, ki je bil odkrit v vesolju še pred trkom oziroma vstopom v Zemljino atmosfero. Večino takšnih zgodnjih odkritij so omogočili prav sistemi, ki v okviru planetarne obrambe rutinsko pregledujejo nebo. Objekt sta po navedbah iz izhodiščnega poročila prva zaznala oziroma prijavila sistem univerze v Arizoni in program za opazovanje objektov v bližini Zemlje. Nadaljnja opazovanja so astronomom omogočila, da so izračunali njegovo tirnico in predvideli območje prihoda.
Prav sposobnost dovolj zgodnjega določanja poti vesoljskega telesa je eden ključnih elementov planetarne obrambe. Pri objektu, velikem približno meter in pol, posledice praviloma niso primerljive z nevarnostjo, ki bi jo predstavljal večji asteroid, toda postopki opazovanja, izračunavanja tirnice in napovedovanja mesta prihoda so dragoceni tudi za prihodnje dogodke. Tokrat je narava znanstvenikom tako ponudila razmeroma varen preizkus sistema.
Majhni vesoljski objekti pogosto zgorijo ali razpadejo visoko v atmosferi, še preden bi lahko povzročili večjo škodo. Veliko težje pa je takšno telo opaziti dovolj zgodaj, ko je še vedno v vesolju. Zaradi majhnosti odbija zelo malo svetlobe, zato ga teleskopi lahko zaznajo šele, ko se Zemlji že močno približa. Vsako uspešno zgodnje odkritje zato astronomom ponuja možnost, da v praksi preverijo, kako hitro lahko različni observatoriji povežejo podatke, določijo orbito objekta in izračunajo, ali bo Zemljo zgrešil ali se bo njegova pot končala v našem ozračju.
