Rover Curiosity je na Marsu naletel na odkritje, ki spremeni vse, kar so strokovnjaki doslej vedeli o rdečem planetu.
Nasino raziskovalno vozilo Curiosity je med vzpenjanjem po gori Sharp v kraterju Gale odkrilo nove dokaze o vodni preteklosti Marsa. V kamninah je prepoznalo pravilne, simetrične grebene, ki so jih pred milijardami let najverjetneje oblikovali valovi v plitvem jezeru.
Odkritje je pomembno, ker so znanstveniki doslej domnevali, da je bilo to območje v času nastanka obravnavanih kamnin že večinoma suho. Sledi valovanja pa kažejo, da je na površju še vedno obstajala tekoča voda, čeprav je Marsovo podnebje takrat že postajalo vse bolj suho.
Strukture so odkrili na območju, imenovanem Marker Band oziroma označevalni pas. Gre za temno in razmeroma tanko plast izjemno trde kamnine, ki jo je bilo mogoče opaziti že na posnetkih iz Marsove orbite, še preden je Curiosity leta 2012 pristal v kraterju Gale.
Toda kamniti grebeni pripovedujejo nekoliko drugačno zgodbo. Njihova oblika ni značilna za usedline, ki bi jih ustvarila reka ali enosmeren vodni tok. Gre za valovite teksture, ki nastanejo, ko se voda v plitvem jezeru zaradi vetra premika naprej in nazaj ter pri tem preoblikuje usedline na dnu. Nasa jih opisuje kot najjasnejši dokaz o nekdanjih valovih, ki ga je Curiosity od začetka svoje odprave našel na Marsu. Rover je pred tem prevozil in preučil že več kilometrov jezerskih sedimentov, vendar tako očitnih sledi valovanja ni zaznal.
"To je najboljši dokaz o vodi in valovih, ki smo ga videli med celotno odpravo," je ob predstavitvi najdbe pojasnil Ashwin Vasavada, znanstvenik Nasinega laboratorija za reaktivni pogon in eden vodilnih članov odprave Curiosity. Presenečenje je bilo toliko večje, ker se je rover takrat že vzpenjal skozi plasti, ki naj bi nastale v obdobju postopnega izginjanja marsovskih jezer. Namesto preproste zgodbe o planetu, ki se je enakomerno spreminjal iz mokrega v suhega, najdba kaže na precej bolj zapleten razvoj.
Večje koncentracije magnezija in kalcija
Mars je očitno doživljal izmenjujoča se obdobja. Voda se je vračala, nastajala so plitva jezera in slanice, nato pa so sledila nova sušna obdobja. Prehod v današnji hladni in suhi svet tako verjetno ni bil nenaden ali povsem enosmeren. Znanstveniki so želeli iz kamnine Marker Banda izvrtati vzorec in ga podrobneje analizirati v notranjosti roverja, vendar se je plast izkazala za izjemno trdo. Curiosity je na različnih mestih poskusil večkrat, a vrtalniku ni uspelo prodreti dovolj globoko.
To sicer ni prvi primer, ko je trdota marsovske kamnine preprečila odvzem vzorca. Na območju grebena Vera Rubin je morala ekipa pred leti opraviti tri poskuse, preden je našla dovolj mehko mesto za uspešno vrtanje. Ker vzorca niso mogli pridobiti, so raziskovalci površino preučili z drugimi instrumenti, med njimi z napravo ChemCam, ki z laserskimi impulzi analizira kemično sestavo kamnin, in spektrometrom APXS.
Meritve so pokazale večje koncentracije magnezija in kalcija. Takšni minerali so povezani z izhlapevanjem jezer, koncentriranjem soli ter nastajanjem slanic, zato dodatno podpirajo domnevo, da je bilo območje nekoč izpostavljeno več ponavljajočim se obdobjem prisotnosti in izginjanja vode.
Toda Marker Band ni edina sled, zaradi katere znanstveniki znova razmišljajo o zadnjih mokrih obdobjih na Marsu. Višje na gori Sharp se razteza dolina Gediz Vallis. Veter je sicer pomembno oblikoval njeno današnjo podobo, vendar skozi dolino poteka kanal, ki spominja na starodavno rečno strugo. Raziskovalci domnevajo, da ga je lahko izdolbla manjša reka ali pa so ga ustvarili siloviti tokovi vode in razmočenega materiala.
Na dnu doline ležijo kupi skal in drugega drobirja, ki so jih tja pred milijardami let verjetno prinesli mokri zemeljski plazovi oziroma blatni tokovi. Nekateri balvani izvirajo iz precej višjih delov gore Sharp, kamor rover zaradi zahtevnega terena ne bo mogel prispeti. Ker so se ti nanosi oblikovali nad starejšimi plastmi, sodijo med najmlajše geološke strukture na gori. To pomeni, da je voda tekla po območju tudi po nastanku Marker Banda, kar obdobje tekoče vode v kraterju Gale pomika še dlje v preteklost planeta.
Izginjala so in se vračala
Curiosity je leta 2024 dosegel kanal Gediz Vallis in začel od blizu raziskovati, ali so ga oblikovali starodavna reka, veliki vodni tokovi ali hitri, z vodo prepojeni plazovi. Posnetki kažejo kupe razmetanih skal in dolgo slemenasto strukturo, ki je najverjetneje ostanek silovitih tokov vode in drobirja. Nova opažanja skupaj rišejo podobo Marsa, ki se je spreminjal precej manj predvidljivo, kot so znanstveniki domnevali. Jezera so izginjala in se vračala, voda je izhlapevala v slanice, po pobočjih pa so se še pozneje premikali mokri plazovi in hudourniški tokovi.
Curiosity bo nadaljeval vzpenjanje po gori Sharp, pet kilometrov visoki osrednji vzpetini kraterja Gale, katere plasti so kakor poglavja obsežnega geološkega arhiva. Rover goro raziskuje od leta 2014, pri tem pa skuša rekonstruirati, kako in kdaj se je Mars iz nekoč toplejšega in vlažnejšega sveta spremenil v mrzel, suh planet, kakršnega poznamo danes. Najdba v Marker Bandu ne pomeni, da je voda na površju Marsa obstajala neprekinjeno. Kaže pa, da njenega izginotja ni mogoče opisati kot en sam, počasen umik. Rdeči planet je očitno še dolgo prehajal med mokrimi in suhimi obdobji, valovi starodavnega jezera pa so dokaz tega zapletenega dogajanja za seboj pustili v kamnu.
