Ko so znanstveniki znova pregledovali že pozabljene Nasine posnetke, so naleteli na nekaj, ob čemer so za trenutek preprosto obstali brez besed. Nato pa se je klopčič začel razpletati ...
Znanstveniki so z vnovično analizo podatkov Nasinega vesoljskega teleskopa Kepler odkrili možen eksoplanet, ki po številnih lastnostih spominja na Zemljo, a bi lahko bil občutno hladnejši celo od Marsa. Planet, začasno poimenovan HD 137010 b, se nahaja približno 146 svetlobnih let od Zemlje in za zdaj še čaka na dokončno potrditev obstoja.
Po ocenah raziskovalcev je HD 137010 b nekoliko večji od Zemlje in kroži okoli zvezde, podobne našemu Soncu. Njegovo orbitalno obdobje naj bi trajalo približno eno leto, kar pomeni, da se nahaja na zunanjem robu tako imenovanega bivalnega območja. Gre za pas okoli zvezde, kjer bi lahko ob ustreznih atmosferskih razmerah obstajala tekoča voda, ključni pogoj za življenje, kot ga poznamo.
A prvi izračuni hkrati prinašajo hladno prho. HD 137010 b prejme manj kot tretjino energije, ki jo Zemlja prejme od Sonca. Njegova zvezda je sicer podobna naši, vendar nekoliko hladnejša in manj svetla. Zaradi tega znanstveniki ocenjujejo, da bi se povprečna površinska temperatura planeta lahko spustila do okoli –68 stopinj Celzija, kar je celo manj od povprečja na Marsu.
Odkritje temelji na enem samem zaznanem prehodu planeta pred zvezdo, ko je ta za približno deset ur rahlo zatemnila njen sij. Dogodek so zabeležili med misijo K2, razširjeno fazo programa Kepler, ki je bil uradno zaključen leta 2018. Prav zaradi omejenega števila podatkov raziskovalci poudarjajo, da so za potrditev potrebna dodatna opazovanja.
Kljub temu statistične analize ponujajo zanimivo sliko. Znanstvena ekipa ocenjuje, da obstaja približno 40-odstotna možnost, da se planet nahaja znotraj strožje opredeljenega bivalnega območja, in 51-odstotna možnost, da spada v širšo definicijo tega pasu. Hkrati pa obstaja tudi skoraj enaka verjetnost, da je v resnici povsem zunaj območja, kjer bi lahko obstajali pogoji za tekočo vodo.
Raziskava, ki jo je vodil Alexander Venner z inštituta Max Planck za astronomijo v sodelovanju z mednarodno ekipo znanstvenikov, je bila v tem tednu objavljena v ugledni reviji The Astrophysical Journal Letters.
