Na velikanskem zemljevidu Lune je bila sprva videti le kot nenavadna svetla lisa s temnim robom, toda ko je Nasin raziskovalec ustavil rutinski pregled in pogledal natančneje, je iz rok nemudoma spustil vse ostalo, kar je počel.
Robert Wagner tistega 24. oktobra lani ni iskal velikega odkritja. Strokovnjak za obdelavo posnetkov podjetja Intuitive Machines, ki dela s podatki sistema kamer Nasinega Lunar Reconnaissance Orbiterja (LRO), je opravljal rutinski pregled kakovosti podatkov, ko je njegovo pozornost pritegnila nenavadna podrobnost. Na velikanskem zemljevidu Lune je zagledal izrazito svetlo območje, obdano s temnim kolobarjem. Takšen vzorec je nakazoval, da je bilo površinsko gradivo na tem delu Lune pred kratkim močno premešano.
Ime po pionirju raziskovanja Lune
"Preprosto sem se ustavil, pustil vse drugo in začel raziskovati, kaj je ta lisa," se je trenutka spomnil Wagner. Primerjava starejših in novejših posnetkov je razkrila odgovor. Na Luni je nastal ogromen nov krater, po ugotovitvah raziskovalcev največji novonastali udarni krater, ki so ga doslej odkrili v Osončju. Odkritje so znanstveniki predstavili v reviji Science Advances.
Posledice so bile silovite. Nastal je približno 222 metrov širok in 43 metrov globok krater. Njegov premer je primerljiv z dolžino dveh nogometnih igrišč, v globino pa bi lahko vanj enega nad drugim postavili približno tri ameriške šolske avtobuse. Po ocenah znanstvenikov se tako močan trk na Luni zgodi približno enkrat na stoletje ali še redkeje. Luna je sicer nenehno tarča predmetov iz vesolja. Za razliko od Zemlje nima atmosfere, ki bi manjše asteroide in druge vesoljske delce upočasnila ali povzročila, da bi zgoreli pred trkom s površjem.
LRO že več kot 17 let kroži okoli Lune. S sedmimi znanstvenimi instrumenti preučuje njeno topografijo, sestavo površja, temperature in sevalno okolje. V tem času so raziskovalci identificirali najmanj 1000 novih udarnih kraterjev in zaznali približno 100.000 drugih sprememb površja, ki so nastale zaradi neposrednih trkov ali materiala, ki ga je ob njih razneslo po okolici. Večina teh dogodkov je neprimerno manjših od tistega, ki je ustvaril McGetchin.
Metoda, ki se zdi preprosta, toda ...
Najmanjši novi kraterji, ki jih je mogoče zanesljivo prepoznati na posnetkih LRO, so široki približno devet metrov. Ustvarijo jih lahko skale s premerom okoli 1,1 metra. Znanstveniki ocenjujejo, da takšni trki na celotni Luni vsako leto ustvarijo približno 140 novih kraterjev. Še veliko več jih povzročijo mikroskopski projektili, vendar so njihove sledi premajhne, da bi jih bilo mogoče prepoznati na orbitalnih posnetkih. McGetchin pa je bil druga zgodba.
Wagner je pri svojem delu uporabljal posnetke širokokotne kamere LROC, ki zajema velika območja Luninega površja. S posebno programsko opremo je zložil na stotine starejših in novejših posnetkov. Program območja, ki se niso spremenila, prikaže sivo, razlike pa se pojavijo kot svetle ali temne lise. Na papirju se metoda zdi preprosta, v praksi pa zahteva ogromno ročnega preverjanja. Že najmanjša sprememba osvetlitve ali sence lahko sproži opozorilo programske opreme, zato sistem ustvari na stotine lažnih zadetkov.
Raziskovalci zato iščejo značilne zabrisane kolobarje okoli svetlih točk, ki lahko nakazujejo razpršeni regolit okoli svežega kraterja. Tokrat preverjanje ni trajalo dolgo. "To je bil daleč najbolj očiten vzorec materiala, ki ga je razneslo ob trku, kar sem jih kdaj videl na enem od teh posnetkov," je povedal Wagner. McGetchin je namreč obsegal več sto slikovnih pik in je med množico običajnih sprememb praktično skočil iz slike.
Po odkritju so raziskovalci območje preverili še z ozkokotno kamero sistema LROC. Ta ustvarja precej ostrejše posnetke z ločljivostjo približno 90 centimetrov na slikovno piko. Ko je LRO ponovno preletel območje trka, so novi posnetki razkrili natančno velikost in obliko kraterja ter spremembe okoliškega terena. Na njihovi podlagi so raziskovalci ocenili tudi velikost in silo predmeta, ki je treščil v Luno, podrobnejši rezultati teh analiz pa bodo predvidoma predstavljeni v prihodnji znanstveni objavi.
Ponoči se zgodi nekaj presenetljivega
Toda posledice trka se niso končale na robu 222 metrov široke luknje. Raziskovalci, ki upravljajo termalni instrument Diviner, so po odkritju izvedli dodatne meritve in zaznali še eno presenečenje. Približno 6,4 kilometra široko območje okoli kraterja je ponoči za približno devet stopinj Celzija hladnejše od okolice. Razlago so raziskovalci predstavili v drugi študiji, prav tako objavljeni v reviji Science Advances. Ob trku je bil regolit – plast prahu, drobcev kamnin in drugega materiala na Luninem površju – močno premešan in zrahljan. Zaradi tega je postal manj gost in posledično slabše zadržuje toploto.
Velikost tega hladnega območja je za znanstvenike posebej zanimiva, saj dokazuje, da lahko močan trk fizične lastnosti Luninega površja spremeni daleč zunaj meja samega kraterja. To ni pomembno zgolj za razumevanje geologije Lune. Spremenjena gostota in struktura regolita lahko denimo vplivata tudi na to, kako se bodo po površju obnašala kolesa prihodnjih lunarnih vozil. Takšne podrobnosti dobivajo dodaten pomen v času, ko želi NASA vzpostaviti trajnejšo človeško prisotnost na Luni ter tam razširiti znanstvene in komercialne dejavnosti.
LRO pri tem že leta ustvarja enega najpodrobnejših pogledov na naš naravni satelit. Sistem LROC fotografira površje z višine približno 97 kilometrov, medtem ko sonda potuje od enega pola do drugega. Sestavljata ga dve kameri za črno-bele posnetke visoke ločljivosti in kamera za multispektralne posnetke zmerne ločljivosti. Po tisočih preletih so nastali zemljevidi, na katerih lahko raziskovalci poleg novih kraterjev zaznajo tudi zemeljske plazove, pristajalna plovila, seizmične prelome in celo morebitne sledi lavnih cevi pod površjem.
Znanstveniki podrobne posnetke manjših območij pregledujejo redno, pri čemer večinoma iščejo spremembe, manjše od devetih metrov. Vsakih nekaj let pa naredijo tudi globalne zemljevide in jih primerjajo s starejšimi, da bi odkrili precej večje novosti – predvsem pojave, širše od približno 46 metrov. Prav med enim takšnih pregledov je Wagner našel McGetchin. Prvotni zemljevid, na katerem ga je opazil, je prikazoval približno 1450 kilometrov široko območje Lune. Svetla pika s temnim kolobarjem je bila na njem komaj ena od neštetih podrobnosti.