V vesolju se že desetletja pojavljajo pojavi, ki jih znanost vidi, vendar jih še vedno ne razume.
Ko je NASA objavila rezultate svoje neodvisne študije o nepojasnjenih zračnih pojavih, ni razkrila nobenih vesoljcev, nobenih skrivnih obiskovalcev in nobenih dramatičnih razodetij iz znanstvene fantastike. Toda tisto, kar je priznala, je dvignilo več prahu kot katerakoli izrečena trditev o nezemeljskem življenju: določeni primeri ostajajo nepojasnjeni, in prav to je - kot poudarja NASA - resnični problem. Agencija, ki že desetletja opazuje galaksije, zvezde in svetove daleč onkraj našega dosega, je odkrito priznala, da za razlago nekaterih pojavov, zabeleženih tukaj, v naši atmosferi, preprosto nima dovolj kakovostnih podatkov.
NASA t. i. UAP pojavov (Unidentified Anomalous Phenomena oziroma nepojasnjeni anomalni pojavi) ne obravnava več kot obrobne zgodbe. Panel neodvisnih strokovnjakov je pregledal posnetke, poročila pilotov, satelitske meritve in podatke obrambnih sistemov. Zaključek je bil previden, a jasen: del teh pojavov ostaja neidentificiran, obstoječa orodja niso zasnovana za tovrstne preiskave, dokazov o nezemeljskem izvoru ni. A manko podatkov je sistemska težava, ki je ni več mogoče ignorirati. NASA tako ne dviguje obrvi zaradi "nezemeljskega", temveč zaradi lastne nezmožnosti, da pojavom pripiše naravni izvor.
Zakaj je neznano včasih pomembnejše od jasnih odgovorov? Zato, ker znanost temelji na opazovanju. In če so opazovanja nepopolna, je vsaka razlaga krhka. NASA opozarja na ključno težavo: večina senzorjev, ki jih uporabljamo, preprosto ni ustvarjena za lovljenje nepredvidljivih, hitro premikajočih se objektov. Vojaški piloti, ki pogosto naletijo na UAP, uporabljajo sisteme namenjene varnosti, ne znanstveni analizi. Številne najbolj zanimive meritve so hkrati tudi tajne, kar pomeni, da civilni znanstveniki nimajo dostopa do ključnih informacij. Rezultat je paradoks: najboljši podatki obstajajo, a se jih ne sme preučevati.
Tudi zato NASA vztraja pri izrazu UAP: želi odstraniti stigmo, ki je desetletja spremljala temo, in omogočiti normalno znanstveno razpravo. Ne gre za prepričanja, gre za tehnologijo. Sateliti spremljajo vreme, letalski radarji iščejo nevarnosti, teleskopi opazujejo oddaljene galaksije. Nič od tega ni zasnovano za analizo neznanega, ki se pojavi na obzorju za nekaj sekund in nato izgine. Če želimo odgovore, bo treba razviti posebne senzorje, boljše algoritme, bolj odprto izmenjavo podatkov in globalne standarde za poročanje.
NASA je v poročilu poudarila, da nepojasnjeni pojavi niso zgolj fascinanten misterij. So težava za letalsko varnost, nacionalno varnost in znanstveno zanesljivost. Kajti dokler nečesa ne moremo identificirati, ga ne moremo razumeti, napovedati ali obvladovati. Zato agencija namerava prevzeti vlogo koordinatorja, ki bo pomagal graditi sisteme, podatkovne baze in metode, ki bodo prihodnje anomalije spremenile v raziskljive znanstvene primere. Misterij se torej ne zapira. Le dobiva jasnejše okvire.
