NASA pozorno spremlja skrivnostno anomalijo v vesolju.
V orbiti nad Južno Ameriko in jugozahodnoAfriko se že desetletja dogaja nekaj nenavadnega. NASA spremlja ogromno območje oslabljenemagnetne sile, znano kot južnoatlantskaanomalija, ki se po zadnjih podatkih vztrajno širi in hkrati tudi spreminja. Ta "magnetna vdolbina" v Zemljinem zaščitnem polju ne vpliva neposredno na življenje na površju, vendar predstavlja resno grožnjo za satelite in vesoljske ladje, ki se znajdejo v njenem območju. Prav tam je magnetna zaščita tako šibka, da lahko visokoenergijski delci s Sonca povzročijo okvare elektronskihsistemov, izpade podatkov in celo trajno uničenje opreme.
"Gre za nekakšno luknjo v Zemljinem ščitu," pojasnjuje NASA in dodaja: "To je prostor, kjer je magnetna sila občutno šibkejša kot drugod." Od leta 2014 se je območje anomalije povečalo že za polovico velikosti evropske celine.
Medtem ko življenje na Zemlji poteka nemoteno, sateliti in Mednarodna vesoljska postaja (ISS) redno prehajajo skozi to območje, kar povzroča številne tehnične težave. NASA mora pogosto izklopiti določene sisteme, ko sateliti vstopijo v "nevarno cono". "Čeprav večina udarcev povzroči le manjše napake, so posledice lahko resne: od izgube podatkov do popolne okvare ključnih komponent," opozarjajo pri vesoljskiagenciji.
Raziskovalci skušajo razumeti, zakaj se je magnetno polje v tem delu sveta tako nenavadno spremenilo. Glavni vir magnetizma je namreč vrtinčastagmota staljenega železa v Zemljinem zunanjem jedru, več tisoč kilometrov pod površjem. Ta ustvarja električne tokove, ki oblikujejo magnetno polje, a ne povsem enakomerno.
Pod afriško celino, približno 2900 kilometrov globoko, se nahaja ogromen pas gostih kamnin, imenovan afriškavelika cona nizke hitrosti strižnega vala. Znanstveniki menijo, da ta masa moti oblikovanje magnetnega polja in povzroča njegovo oslabitev v regiji južnoatlantske anomalije. Nova dognanja kažejo, da je pojav še bolj kompleksen, kot so mislili. NASA-sateliti CubeSat so zaznali, da se anomalija počasi premika in celo razceplja na dve ločeni jedri znotraj večjega območja oslabljene magnetne sile.
Kaj točno to pomeni, še ni jasno, toda raziskava iz leta 2020 je pokazala, da to ni sodoben pojav. Podobne anomalije so se verjetno pojavljale že pred 11 milijoni let. To bi lahko pomenilo, da ne gre za napoved "magnetnega preobrata" Zemlje, torej naravnega procesa, ko se severni in južni magnetni pol zamenjata, ampak za ponavljajoč se naravni pojav.
Leta 2024 je nova raziskava razkrila, da ima južnoatlantska anomalija vpliv celo na auroro, pojav severnega in južnega sija. Najnovejši podatki misije ESA Swarm, ki z več sateliti spremlja Zemljino magnetno polje, so pokazali, da se anomalija različno razvija proti Afriki kot proti Južni Ameriki. "V tem območju se dogaja nekaj posebnega," je pojasnil geofizik ChrisFinlay s tehnične univerze v Københavnu: "Magnetno polje tam slabi hitreje in bolj izrazito kot drugje."
Čeprav je proces počasen, NASA poudarja, da je nujno nenehno spremljanje. "Anomalija se spreminja, njena oblika in moč se prilagajata. Zato moramo še naprej izvajati misije, ki nam pomagajo razumeti in napovedati, kaj se dogaja," je dejal geofizik Terry Sabaka iz NASA Goddard Space Flight Center.
