NASA s pomočjo sodobnih naprav temeljito raziskala pojav, ki so ga prvič zaznali že sredi devetdesetih, in prišla do osupljivih rezultatov.
Čeprav se na prvi pogled morda že res zdi, da je naš planet v mirovanju, je resnica precej drugačna. Zemlja ne počiva. Nikdar. Ves čas se vrti, obenem pa tudi rahlo vibrira in oddaja globok, neprekinjen ton, ki so ga znanstveniki poimenovali Earth’s Hum oziroma "zemeljski šum". Gre za naravni pojav, ki ga človeško uho ne zazna, a ga natančno beležijo sateliti in seizmografi po vsem svetu.
Prvič so ga zaznali že v devetdesetih letih, toda šele z naprednimi sateliti in oceanskimi senzorji so znanstveniki letos razkrili njegov pravi izvor. Po podatkih observatorija Earth Observatory of Singapore (2024) prihaja ta globoki ritem predvsem z meje med oceanom in atmosfero, kjer veter in morski valovi ustvarjajo počasne tlačne valove s frekvenco med 0,01 in 0,1 herca. Torej stokrat počasneje, kot lahko sliši človek.
Zemlja dobesedno utripa kot srce, pravijo raziskovalci. Vsak udar vala ob morsko dno sproži majhen pritisk, ki se širi skozi notranjost planeta. Ko se milijoni takšnih impulzov združijo, planet "zazveni" kot ogromen boben s premerom 12.742 kilometrov.
"To je najtišja simfonija sveta," so zapisali pri NASA, ko so leta 2024 prvič objavili vizualizacijo teh vibracij. Zanimivo je, da se ton Zemlje spreminja z letnimi časi: pozimi na severni polobli močne atlantske nevihte okrepijo frekvenco, medtem ko na južni polobli prevladuje vpliv Tihomorskih valov.
Zemeljski šum obenem razkriva notranjo zgradbo planeta, podobno kot magnetna resonanca razkrije notranjost človeškega telesa. Geofiziki z ETH Zürich so s pomočjo teh podatkov natančneje določili sestavo zemeljskega jedra in premike tektonskih plošč, obenem pa lahko spremljajo topenje ledenikov in spremembe v gostoti kamnin pod oceani.
Znanstveniki opozarjajo, da se lahko ta naravni ritem poveča ob podnebnih spremembah. Po raziskavi japonske meteorološke agencije se je po zadnjem močni fazi El Niña amplituda mikroseizmov povečala za več kot 20 odstotkov. Zemlja "zveni glasneje", ko trpi. Nekatere regije, kot sta srednja Afrika in del Južne Amerike, pa ostajajo skoraj povsem tihe. Po teoriji profesorja Stephena Webba z univerze v Cambridgeu bi te "cone tišine" lahko pomenile naravne dušilce vibracij v zemeljskem plašču.
Zemlja torej ni le planet, temveč svojevrsten ogromen orkester, ki igra nenehno, čeprav ga ne slišimo. In morda je čas, da se naučimo poslušati njen glas. Preden se njen ritem dokončno spremeni. Ali, še huje, utihne za zmeraj.
