Kar je bilo nekoč znanstvena fantastika, ki smo jo gledali na filmskih platnih, danes postaja vse bolj resnično. Za to skrbi agencija NASA, ki ji je v sodelovanju s priznanimi strokovnjaki uspel revolucionarni preboj na poti do uresničitve najbolj nore ideje človeštva.
Zamisel, da bi ljudje nekoč živeli na Marsu ali celo na Luni, je dolgo veljala za domeno znanstvene fantastike. Danes pa raziskovalci, v sodelovanju z agencijo NASA, dejansko preučujejo presenetljivo rešitev: kako odpadne vode in organski ostanki lahko postanejo gnojilo za gojenje rastlin na drugih nebesnih telesih.
Ključni izziv pri morebitni kolonizaciji Marsa ali Lune je prst oziroma njeno pomanjkanje. Površino obeh teles prekriva regolita, droben, kamnit in prašen material, ki ni primeren za rast rastlin. Brez rodovitne podlage si dolgoročne človeške prisotnosti ni mogoče predstavljati.
Raziskovalci so zato razvili sistem bioregenerativne podpore življenju, imenovan BLiSS. Gre za niz bioreaktorjev in filtrov, ki predelujejo odpadne vode – v tem primeru umetno pripravljene – v raztopino, bogato s hranili. To raztopino so nato zmešali s simuliranim marsovskim in luninim regolitem ter opazovali, kaj se zgodi.
Po 24 urah mešanja so rezultati pokazali presenetljivo obetavne učinke. Simulirani regoliti so ob stiku z raztopino sprostili pomembna hranila za rastline, med drugim žveplo, kalcij in magnezij. Poleg tega so pod mikroskopom opazili spremembe na delcih regolita: na luninem simulantu so nastale drobne vdolbine, medtem ko je bil marsovski prekrit z nanodelci. Ti procesi so zmanjšali ostrino mineralnih delcev, kar pomeni, da je material postal manj abraziven in bolj podoben prsti.
Kot pojasnjuje prvi avtor raziskave Harrison Coker, bodo organski odpadki v morebitnih lunarnih ali marsovskih postajah ključni za ustvarjanje zdravih in produktivnih tal. Prav recikliranje človeških in rastlinskih odpadkov bi lahko sterilno površino spremenilo v okolje, kjer bi bilo mogoče gojiti hrano.
To je pomemben korak k samozadostnim kolonijam zunaj Zemlje. Če želimo, da bi ljudje nekoč dolgoročno živeli na Marsu, bo treba zapreti krog snovi: vse, kar nastane kot odpadek, bo moralo postati vir. Ideja, ki je nekoč živela le na straneh romanov in filmskih platnih, tako danes dobiva znanstveno podlago. Pot do Marsa ni več le vprašanje raket in poguma, temveč tudi mikroskopskih procesov, ki lahko iz prahu ustvarijo pogoje za življenje.
