Na današnjem nepremičninskem trgu, kjer si marsikdo težko privošči že manjše stanovanje, zgodba nizozemskega para zveni skoraj neverjetno.
Za približno 350.000 evrov – toliko, kot danes stane dvosobno stanovanje v Ljubljani – sta Maaike Geurts in Tibor Straus kupila večji del zapuščene španske vasi z 62 hišami. A njun cilj ni preprodaja ali turistični kompleks, temveč ustvarjanje samozadostne skupnosti, ki bi v opuščeno vas znova vrnila življenje.
Par z vizijo
Maaike in Tibor sta že dlje časa iskala nepremičnino, ki bi omogočila uresničitev njune vizije drugačnega načina življenja. Iskala sta veliko zemljišče z več stavbami, daleč od mestnega vrveža. Njuno iskanje ju je pripeljalo do vasi Bárcena de Bureba na severu Španije, ki je bila zapuščena več kot štiri desetletja. Prek nepremičninske agencije Aldeas Abandonadas Real, specializirane za prodajo zapuščenih vasi in podeželskih nepremičnin, sta kupila večji del naselja, vključno z 62 hišami.
Direktorica agencije Elvira Fafián je za britanski Express povedala, da sta kupca od začetka vedela, kaj iščeta – dovolj veliko vas z veliko hišami in zemljišča, kjer bi lahko uresničila svoj dolgoročni projekt.
Ambiciozni projekt sta zakonca poimenovala "Arbdol", ime pa združuje špansko besedo árbol (drevo) in nizozemsko besedo dol, ki pomeni zemlja.
View this post on Instagram
Želita privabiti druge
V vasi že desetletja ni živel nihče. Čeprav zgodba zveni kot pravljica, stoji za njo natančno izdelan načrt. Edina, a zelo velika težava, je bilo stanje, v katerem se je vas nahajala. Hiše so bile skoraj razvaline. Vandali so iz njih odnesli vse, kar se je dalo odnesti, tudi okenske okvirje. Ob nakupu pa vas ni imela niti elektrike niti tekoče vode.
Kljub temu sta se Maaike in Tibor odločila, da jo bosta spremenila v ekološko skupnost, ki bo nekoč popolnoma samozadostna. Skupaj s hčerkama Tris in Rivo sta začela obnavljati hiše, namestila sončne panele in sistem za filtriranje vode iz bližnje reke. Takrat je njun stalni dom še vedno ostal v Amsterdamu, saj vas še ni bila primerna za bivanje. Projekt je medtem pritegnil še druge družine, ki k njima prihajajo tudi kot prostovoljci in pomagajo pri delih.
Maaike je medtem pustila službo analitičarke podatkov, Tibor pa bo še nekaj časa na daljavo delal kot programer. Čeprav je internetna povezava v vasi dobra, zaradi večje prilagodljivosti večino dela opravljal iz stanovanja, ki ga imajo v bližnji Briviesci. "Potrebujemo čas, da uredimo sadovnjak in vrt ter postopoma privabimo še več družin – morda tudi kakšno iz Španije," pravi Maaike.
Zdaj smo tukaj, da ostanemo za vedno
"Zelo smo srečni, prav tako dekleti," sta povedala za španske medije. "V Bárceni zdaj živimo že štiri družine, decembra pa se je enemu od nizozemskih parov, ki se je preselil sem, rodil otrok," pravi Maaike. V vasi zdaj živi tudi Carlos, španski upokojenec, katerega predniki izvirajo iz te vasi. Hišo je kupil že pred časom, dokončno pa se je preselil, ko je izvedel, da se bosta tja naselila tudi Maaike in Tibor.
To vidita kot dokaz, da njun poziv k ustvarjanju samozadostne skupnosti uspeva. V vasi želijo hrano pridelovati sami s pomočjo sadnega gozda. "Pravkar ga začenjamo saditi na dveh velikih parcelah ob cerkvi," sta pojasnila. Cerkev, zgrajena v romanskem slogu, je sicer tako kot velik del vasi še vedno delno porušena. Za oskrbo z vodo uporabljajo vodo iz bližnje reke, ki jo nato prečistijo in pripravijo za pitje.
Po neasfaltiranih vaških ulicah tako po dolgih desetletjih znova odmeva otroški smeh in živžav, vas pa počasi ponovno oživlja.
