Ko je ljubiteljski iskalec z detektorjem kovin na njivi naletel na prve sledi preteklosti, se mu ni moglo niti sanjati, da se nekaj centimetrov pod površjem skriva odkritje, ki bo odprlo skoraj 2000 let staro uganko.
Na prvi pogled povsem običajna njiva v zahodni Nemčiji je skoraj dve tisočletji skrivala izjemen zaklad iz časov rimskega cesarstva. Ljubiteljski iskalec kovin Oliver Riedl je med raziskovanjem zemljišča v bližini mesta Wesseling, nedaleč od Kölna, naletel na več srebrnikov. Sprva jih je iz zemlje izkopal 15, toda njegov detektor kovin je še naprej vztrajno opozarjal na predmete pod površjem.
Riedl je hitro posumil, da je odkril nekaj precej pomembnejšega od nekaj izgubljenih kovancev. Namesto da bi nadaljeval izkopavanje, je o najdbi obvestil pristojne strokovnjake. Njegova odločitev se je izkazala za ključno, saj so arheologi na istem mestu pozneje odkrili kar 934 rimskih srebrnikov, ki so bili pod zemljo skriti približno 1900 let. Odkritje velja za eno najpomembnejših tovrstnih najdb v Nemčiji in ponuja zanimiv vpogled v bogastvo, gospodarstvo in vsakdanje življenje ljudi v obdobju rimskega cesarstva.
Iz zemlje so odstranili kar celoten blok
Najdišče leži v nemški zvezni deželi Severno Porenje - Vestfalija, na območju ob reki Ren, ki je bilo v rimskih časih pomembno vojaško, gospodarsko in upravno središče. Bližnji Köln je imel pri tem posebej pomembno vlogo.
Po Riedlovem obvestilu so na kraj prišli strokovnjaki deželnega urada za varstvo arheološke dediščine Porenja (LVR). Ker so prepoznali izjemen pomen najdbe, so se odločili za previdnejši pristop. Namesto izkopavanja posameznih kovancev na terenu so odstranili celoten blok zemlje in ga prenesli v restavratorske prostore muzeja LVR-LandesMuseum Bonn.
Tam so z rentgenskim slikanjem najprej pregledali notranjost zemeljskega bloka, nato pa začeli postopoma odstranjevati zemljo in dokumentirati najdene predmete. Takšen postopek je omogočil, da so poleg kovancev ohranili tudi druge pomembne arheološke sledi.
Kovanci pripovedujejo skoraj 300 let zgodovine
Posebnost zaklada ni zgolj njegova velikost, temveč tudi izjemen časovni razpon kovancev. Najstarejši denarij je bil skovan že leta 148 pred našim štetjem, v času rimske republike. Med kovanci so tudi primerki iz obdobja flavijske dinastije, ki je rimskemu cesarstvu vladala med letoma 69 in 96 našega štetja.
Najmlajši kovanci izvirajo iz let 124 ali 125, ko je cesarstvu vladal Hadrijan, eden najpomembnejših rimskih cesarjev, ki je bil na oblasti med letoma 117 in 138. Arheologi domnevajo, da je bil zaklad zakopan v drugi četrtini drugega stoletja našega štetja. To pomeni, da so nekateri kovanci ob zakopu že več stoletij krožili oziroma obstajali kot del rimskega denarnega sistema.
Zaklad je bil verjetno skrit v posodi s slamo
Poleg srebrnikov so raziskovalci odkrili tudi ostanke keramične posode in sledi slame. Na podlagi teh najdb sklepajo, da so bili kovanci prvotno shranjeni v lončeni posodi, ki je bila morda obložena s slamo. Posoda se skozi stoletja ni ohranila v celoti. Arheologi menijo, da so jo poškodovala dolgotrajna kmetijska dela, zaradi katerih so se kovanci postopoma razpršili po okoliški zemlji.
Prav zato je bila odločitev, da izkopljejo celoten zemeljski blok, toliko pomembnejša. Omogočila je namreč preučevanje prvotnega načina shranjevanja zaklada, ne zgolj njegove denarne vrednosti. Kako dragocen je bil zaklad v času rimskega cesarstva, ponazarja primerjava s plačo rimskega legionarja.
Po zgodovinskih podatkih je običajen rimski vojak v tistem obdobju prejemal približno 300 denarijev letno, pri čemer je moral znaten del zaslužka nameniti hrani in opremi. Najdenih 934 srebrnikov je tako predstavljalo več kot tri letne bruto plače legionarja.
Če upoštevamo, da je vojak za osnovne življenjske potrebe porabil približno polovico zaslužka, bi za podobno vsoto potreboval okoli šest let varčevanja. Toda raziskovalci nimajo dokazov, da je bil lastnik zaklada vojak. Denar je lahko pripadal trgovcu, premožnejšemu prebivalcu ali komu drugemu, ki je želel svoje prihranke shraniti na varnem.
Zakaj se lastnik nikoli ni vrnil?
Največja skrivnost odkritja ostaja razlog, zaradi katerega je nekdo tolikšno bogastvo zakopal v zemljo in ga tam pustil. V rimskem svetu shranjevanje denarja v skrite posode ni bilo neobičajno. V času brez sodobnega bančnega sistema je bilo zakopavanje dragocenosti eden od načinov zaščite premoženja pred krajo, negotovostjo ali drugimi nevarnostmi.
Mogoče je, da je lastnik nameraval kovance pozneje izkopati, vendar mu to iz neznanega razloga nikoli ni uspelo. Lahko bi umrl, ne da bi komu zaupal lokacijo skrivališča, ali pa so mu vrnitev preprečile druge okoliščine. Za zdaj ostajajo to zgolj domneve. Arheologi ne vedo, kdo je bil lastnik, od kod je pridobil toliko denarja in zakaj ga je skril prav na tem mestu. Najdeni srebrniki so zdaj del zbirke muzeja LVR-LandesMuseum Bonn, kjer si jih lahko ogledajo tudi obiskovalci.
