Stoletja so jih hranili zaradi besed, zapisanih na njihovih straneh, zdaj pa so znanstveniki v srednjeveških rokopisih odkrili še povsem drugačen zapis preteklosti. Takšnega, ki ga s prostim očesom preprosto ni mogoče videti.
Stari pergamenti očitno niso le zakladnica zgodovine, temveč so lahko tudi svojevrsten biološki arhiv. Mednarodna skupina genetikov, zgodovinarjev in virologov je iz živalskih kož, na katerih so med 8. in 14. stoletjem nastajale knjige, pridobila DNK in v njej odkrila sledi virusa ovčjih koz.
Raziskava, objavljena v reviji Science Advances, je znanstvenikom pomagala sestaviti več kot 3500 let dolgo zgodovino razvoja virusa. Analizirali so pergamente iz ovčje, kozje in telečje kože ter skupaj z drugimi arheološkimi vzorci in sodobnimi sevi proučili 21 genomov virusa, ki so jih umestili v obdobje med približno 1700 pr. n. št. in letom 1917.
Drobci so dovolj za analizo DNK
"Raziskovanje starodavne DNK patogenov je povsem spremenilo naše razumevanje nalezljivih bolezni v preteklosti, zdaj pa smo pokazali, da lahko pergament ohrani tudi DNK živalskih patogenov," je pojasnil vodilni avtor raziskave Louis L'Hôte z University College Dublin. To odpira zanimivo možnost: knjižnice in arhivi po svetu bi lahko na svojih policah nezavedno hranili genetske sledi nekdanjih izbruhov živalskih bolezni.
Srednjeveška knjiga je bila namreč tudi svojevrstna zbirka živalskega materiala. Za izdelavo enega samega obsežnega izvoda Biblije je bilo lahko potrebnih več deset živali in na stotine kosov kože. "Ko vzamete v roke knjigo, pravzaprav vzamete v roke čredo ovac ali goveda," je slikovito pojasnila soavtorica raziskave in zgodovinarka Joanna Story z univerze v Leicestru.
Težave, ki se pojavljajo še danes
Raziskovalci so podatke iz pergamentov primerjali tudi z ovčjimi zobmi, ki vsebujejo najstarejše znane dokaze ovčjih koz v Evraziji, ter s sodobnimi različicami virusa. Analiza nakazuje, da se je virus od sorodnih bolezni verjetno ločil že v zgodnji bronasti dobi, okoli leta 3000 pr. n. št.
Časovno se to ujema z arheološkimi dokazi o obdobju, ko so ljudje začeli intenzivneje vzrejati in upravljati črede ovac. Večje število živali na omejenem prostoru je virusom ponujalo ugodne razmere za širjenje in prilagajanje gostitelju. Sledi virusa so našli tudi na kozji in telečji koži. Raziskovalci dopuščajo dve razlagi: virus je morda prehajal med različnimi živalskimi vrstami ali pa je do onesnaženja kože prišlo med izdelovanjem pergamenta.
Posebej zanimiva je ugotovitev, da je genom virusa ovčjih koz v zadnjih nekaj tisočletjih ostal presenetljivo stabilen. Po besedah L'Hôta bi to lahko pomenilo, da so bile za razvoj sposobnosti virusa za okužbo gostitelja ključne genetske spremembe, ki so se zgodile že veliko prej. Takšno poznavanje njegove evolucijske zgodovine bi lahko nekoč pomagalo tudi pri boljšem razumevanju in obvladovanju bolezni, ki živinorejcem težave povzroča še danes.
