Zgodba priča tudi o tem, kako danes vse prelahko nekatere stvari jemljemo za samoumevne ...
Arheologi so v Peruju odkrili približno 500 let star liofiliziran krompir, ki so ga Inki nekoč prevažali na stotine kilometrov, da bi prebivalcem svojega imperija zagotovili hrano tudi v najtežjih časih. Gre za izjemno redko najdbo, saj so tako imenovani "chuño" doslej odkrili šele drugič na katerem od inkovskih arheoloških najdišč.
Odkritje ob sušni južni obali Peruja predstavlja pomemben dokaz o izredno učinkovitem prehranskem sistemu inkovskega imperija. Raziskovalci menijo, da potrjuje, kako so Inki eno svojih najpomembnejših živil organizirano prevažali iz visokih Andov vse do obale Tihega oceana.
Chuño nastane s posebnim postopkom naravne liofilizacije. Krompir več dni izmenično izpostavljajo nočnim temperaturam pod lediščem in močnemu dnevnemu soncu, dokler skoraj povsem ne izgubi vlage. Tako nastane lahko živilo, ki ga je mogoče hraniti desetletja, ne da bi se pokvarilo.
Takšen način konzerviranja je mogoč le na visokih nadmorskih višinah, kjer so redne močne zmrzali. Zato so morali Inki chuño izdelovati v gorah, nato pa ga z karavanami prevažati več sto kilometrov daleč, da so z njim oskrbovali prebivalce drugih delov imperija. Podobno metodo so uporabljali tudi za konzerviranje mesa, iz katerega je nastal izdelek "charki", po katerem izvira tudi angleška beseda jerky za sušeno meso, je pojasnil vodja raziskave Lidio Valdez z oddelka za antropologijo in arheologijo univerze v Calgaryju.
Raziskava, objavljena v reviji Journal of Field Archaeology, razkriva, da sta bila oba primerka chuña odkrita skupaj z delčkom inkovske keramike in poškodovanim vretenom, pripomočkom za predenje volne in drugih vlaken. Do odkritja je prišlo med izkopavanji leta 2024 v inkovskem upravnem središču Tambo Viejo v dolini Acarí, kjer arheologi raziskujejo že več let. V manjši shrambi so našli glineno posodo, ki je bila vkopana v zemeljska tla, njen zgornji del pa je bil že davno uničen. Ko so raziskovalci odstranjevali zemljo iz njene notranjosti, jih je na samem dnu čakalo presenečenje.
"Skoraj povsem pri dnu posode smo našli oba primerka liofiliziranega krompirja. Pokazali so mi ju, ne da bi vedeli, kaj sta, jaz pa sem takoj vzkliknil: chuño!" je povedal Valdez. Običajen krompir vsebuje približno 80 odstotkov vode in se na nižjih, toplejših območjih pokvari že v približno tednu dni, zato ni primeren za dolgotrajno shranjevanje. Valdez meni, da so metodo naravne liofilizacije odkrili že dolgo pred vzponom inkovskega imperija v 15. stoletju, verjetno po naključju, ko je krompir na visokih planotah pomrznil, se posušil in ljudje ugotovili, da ostaja užiten.
Ker je chuño mogoče izdelati le nad približno 3600 metri nadmorske višine, sta morala najdena primerka do Tambo Vieja prispeti iz visokogorja, najverjetneje po razvejani inkovski cestni mreži z lamjimi karavanami. K temu je pripomogla tudi njegova majhna teža, zaradi katere je bil prevoz bistveno lažji. Da sta se oba primerka ohranila skoraj pet stoletij, gre zasluga izredno suhemu podnebju doline Acarí, ki odlično ohranja organske ostanke. Enake razmere so na tem območju že prej omogočile tudi odkritje naravno mumificiranih morskih prašičkov.
Po mnenju raziskovalcev ima odkritje poleg arheološke vrednosti tudi pomembno sporočilo za današnji čas. "Od ljudi iz preteklosti se lahko še vedno ogromno naučimo. Prehranska varnost ostaja ena največjih skrbi tudi danes, vendar hrane zavržemo več kot kadarkoli prej v zgodovini," opozarja Valdez. Ker je bilo ob perujski obali sistematično raziskanih razmeroma malo inkovskih najdišč, raziskovalci pričakujejo, da bodo prihodnja izkopavanja razkrila še več primerov chuña in dodatne dokaze o izjemno organiziranem sistemu oskrbe, s katerim je inkovski imperij uspešno prehranjeval milijone ljudi.
