Osupljiva izpoved pohodnice, ki trdi, da smrt dejansko sploh ne obstaja. "Bila sem tam, videla sem vse," pravi.
Septembra 2015 se je običajen pohod ob reki Hudson spremenil v izkušnjo, ki jo danes Erica Tait opisuje kot svoje duhovno prebujenje. Psihoterapevtka iz New Jerseyja je takrat kot 22-letnica sama odšla na planinarjenje po Palisadesu, nizu strmih pečin ob reki. Zjutraj se je zbudila z nenavadnim občutkom v želodcu, a ga je prezrla in se kljub temu odpravila na pot.
Med hojo je prišla do slapa na koncu pečin. Ta del poti je že poznala in ker je bil slap takrat presušen, je menila, da ga lahko znova prečka. Ko se je začela spuščati po približno 18 metrov visoki steni, pa se je znašla v težavah. Zagozdila se je med skalami in približno 20 minut obtičala na nevarnem mestu, v upanju, da bo mimo prišel kdo, ki bi ji lahko pomagal.
V pogovoru za YouTube kanal The Other Side NDE je povedala, da je iskala izhod, a ga ni našla. Roke so se ji tresle, pod nogo pa je opazila skalo, prekrito z mokrim mahom. Odločila se je za skok nanjo. In to je eden zadnjih trenutkov, ki se jih jasno spominja. Noga ji je zdrsnila, oprijem je popustil in Erica je zgrmela z višine približno 18 metrov na ostre skale pod seboj.
Zlomila si je rebra, medenico, hrbtenico in roke, pljuča so bila predrta, zaradi česar se je dušila. Preden je izgubila zavest, jo je preplavila bolečina, ki jo opisuje kot neznosno. A nato se je, kot pravi, za kratek čas zbudila, iz nahrbtnika potegnila telefon in poklicala reševalce, preden je znova omahnila v nezavest. Policija jo je obupano iskala, medtem ko je sama med skalami ležala kar sedem ur.
"Smrti v resnici ne obstaja"
In prav v tem času naj bi doživela izkušnjo bližine smrti, kot pravi. "Prvo, česar se spomnim, je bilo ločevanje od fizičnega telesa. Gledala sem svoje telo in dojela, da to nisem jaz," je začela in nadaljevala: "Spoznala sem, da ne umiram in da smrt v resnici ne obstaja. Obstaja nekaj, kar preživi smrt – nekateri temu pravijo duša, duh ali zavest." Dodaja, da je bila do takrat prepričana le v to, kar lahko zazna s čutili, izkušnja pa ji je dala občutek, da obstaja nekaj več od fizičnega.
Opisala je tudi tako imenovani pregled življenja, med katerim naj bi podzavestno videla celotno svoje dotedanje življenje. Spomnila se je lastnih travm in dojela, da je, kot pravi sama, "drugim pogosto povzročila več bolečine kot olajšanja". Izkušnjo opisuje kot iskreno soočenje z lastnimi dejanji, povezano z razumevanjem karme ter zakona vzroka in posledice.
Sledilo naj bi doživetje bele svetlobe ter občutek neopisljive ljubezni in miru. "Dobila sem uvid, da je vsaka celica, vsak atom ustvarjen iz ene energije, da smo vsi eno in popolnoma povezani," trdi.
Medtem ko je ležala nezavestna, jo je po sedmih urah našel gasilec, ki je po njenih besedah sledil nekakšni intuiciji o tem, kje bi jo lahko našel. Reševalci so jo na nosilih odnesli do vojaških čolnov, s katerimi so jo po reki Hudson prepeljali do bolnišnice.
V bolnišnici je preživela približno mesec dni, nato še mesec dni na rehabilitaciji ter dodatnih šest mesecev v postelji in na invalidskem vozičku. Okrevanje je bilo dolgotrajno in zahtevno, a Erica pravi, da je prav ta travmatična izkušnja sprožila njeno globoko notranjo preobrazbo.
Danes o svojem padcu in klinični smrti govori kot o trenutku, ki ji je spremenil pogled na življenje, trpljenje in smrt. Njena izpoved ostaja osebna interpretacija izjemne izkušnje, ki jo znanost še vedno skuša razumeti, a za njo predstavlja prelomnico, ki jo je, kot pravi, naučila sočutja, povezanosti in drugačnega odnosa do sveta.
