Zgodba je milo rečeno srhljiva. A kako srhljivo je moralo biti šele življenje te nesrečne najstnice ...
Približno 400 let star grob mlade ženske na severu Poljske je arheologom ponudil redek vpogled v pogrebne običaje 17. stoletja, ki so jih oblikovali tudi strahovi pred mrtvimi in nadnaravnimi silami. Žensko so namreč pokopali z železnim srpom čez vrat in ključavnico, pritrjeno na palec levega stopala.
Nenavadni grob z oznako 75 so leta 2022 odkrili na pokopališču v bližini kraja Pien. Posebej je izstopal, ker sta bili pri istem pokojniku uporabljeni kar dve obliki zaščite, povezani s tedanjimi verovanji o nevarnih mrtvih. Nova raziskava, objavljena v reviji Journal of Archaeological Science: Reports, je arheološke ugotovitve združila z genetskimi, kemičnimi in izotopskimi analizami.
Radiokarbonsko datiranje je pokazalo, da je bila ženska najverjetneje pokopana med letoma 1620 in 1674. Ob smrti je bila stara komaj od 17 do 19 let, predmeti v grobu pa kažejo, da je pripadala premožnejšemu družbenemu sloju. V bližini njene lobanje so raziskovalci namreč našli drobne kovinske niti, ki so bile nekoč del kakovostnega svilenega pokrivala. Analiza je pokazala, da so bile izdelane iz čistega srebra in pozlačene žice, torej materialov, ki so bili v 17. stoletju dragi in niso bili dostopni vsakomur.
Premožna, a očitno slabo prehranjena
Presenetljive podrobnosti je razkrila tudi analiza DNK. Njena materinska linija pripada haploskupini J1c2c1, redki genetski liniji s koreninami v Skandinaviji, ki je danes med slovanskimi populacijami skoraj ni več. Kljub temu mladenka očitno ni bila prišlekinja iz oddaljenih krajev. Izotopska analiza zob, ki lahko razkrije okolje posameznikovega otroštva, kaže, da je odraščala v okolici kraja Pien.
Še bolj nenavadno zgodbo pripoveduje njena prehrana. Meritve izotopov ogljika in dušika so pokazale, da je v primerjavi s številnimi odraslimi, pokopanimi na istem pokopališču, uživala zelo malo živalskih beljakovin. Raziskovalci zato sklepajo, da je kljub očitno visokemu družbenemu položaju doživljala obdobja slabe oziroma nezadostne prehrane.
Okoli neba in vratnih kosti so odkrili tudi skrivnostno zeleno obarvanje. Sprva bi ga lahko povezovali s kovancem, toda kemične analize so takšno možnost izključile. Sledi kažejo, da je bilo ob njenem telesu v času smrti ali kmalu po njej nekaj z veliko vsebnostjo bakra. Kaj natančno je povzročilo obarvanje, za zdaj ostaja nepojasnjeno.
Nekdo je grob odprl, ko telo še ni razpadlo
Eden najzanimivejših delov raziskave se skriva v zemlji okoli okostja. Plasti prsti so bile premešane, položaj kosti pa kaže, da je bilo telo premaknjeno še pred popolnim razpadom mehkih tkiv. To pomeni, da je nekdo po prvotnem pokopu grob ponovno odprl, ko so bila tkiva še dovolj ohranjena, da so posamezne dele telesa držala skupaj.
Prav takrat naj bi bil čez vrat pokojnice položen železni srp z rezilom, obrnjenim proti njenemu grlu. Raziskovalci so zaznali sledove premikanja okoli leve roke in severovzhodnega dela groba, kar podpira teorijo o poznejšem posegu. Leseni ročaj srpa je skozi stoletja propadel, vendar je analiza ostankov pokazala, da je bil izdelan iz breze. Tudi ta podrobnost bi lahko bila pomembna, saj so brezi nekatera zgodovinska verovanja na tem območju pripisovala zaščitno moč pred škodljivimi oziroma zlimi silami.
Dodaten ukrep je predstavljala ključavnica na palcu levega stopala. V simbolnem smislu naj bi skupaj s srpom ustvarjala prepreko med pokojno žensko in svetom živih.
Je šlo za strah pred vampirjem?
Podobni pogrebni ukrepi so znani iz različnih delov srednje in jugovzhodne Evrope. Ljudje so v določenih obdobjih uporabljali srpe, ključavnice, kamne, kole in druge predmete, s katerimi naj bi preprečili, da bi se pokojnik vrnil med žive. Poznejša izročila so nekatere takšne prakse povezovala tudi z verovanjem v vampirje.
Toda raziskovalci opozarjajo, da je treba grob razumeti predvsem v zgodovinskem okolju 17. stoletja. Poljsko-litovsko skupnost so tedaj pretresali bolezni, lakota in druge nesreče. Kadar ljudje niso znali pojasniti smrti ali nenadnih težav, so lahko odgovornost pripisali tudi pokojnikom, ki so se jim iz različnih razlogov zdeli sumljivi ali nevarni.
Nenavadno je tudi samo pokopališče. Na zgodovinskih zemljevidih ga ni, arheologi pa na njem niso našli katoliških križev ali nabožnih predmetov. Leži zunaj vasi in v bližini križišča, zaradi česar raziskovalci dopuščajo možnost, da je bilo namenjeno ljudem, ki jih je skupnost iz različnih razlogov zavračala ali se jih bala.
