V ruševinah Pompejev je skoraj 2000 let ležal odgovor, ki ga znanost išče že stoletja.
V polporušenem dnevnem prostoru antične hiše v Pompejih, tam, kjer se je življenje leta 79 našega štetja nenadoma ustavilo, je ekipa raziskovalcev z Massachusetts Institute of Technology (MIT) naletela na odkritje, ki spreminja razumevanje enega največjih in najtrdovratnejših inženirskih misterijev: kako je rimski beton preživel tisočletja, medtem ko se naš sodobni sesuva v desetletjih.
Na tleh, med orodjem in neodstranjenimi kupi gradbenih materialov, so raziskovalci naleteli na skoraj popolnoma ohranjene ostanke antičnega gradbišča, zamrznjenega v trenutku, ko je Vezuv brez milosti prekinil vsakdanje življenje. Prav ta izjemno redka "časovna kapsula" je prvič ponudila otipljiv dokaz za teorijo, o kateri se je dolgo le ugibalo: da so Rimljani beton pripravljali z metodo t. i. vročega mešanja (hot mixing), postopkom, ki materialu omogoča izjemno trpežnost in celo tako imenovano sposobnost samoceljenja.
V enem izmed domov, kjer je bila prenova prekinjena v trenutku apokalipse, so raziskovalci naleteli na kupčke apna, vulkanskega pepela, peska in orodja. Vse to je bilo nedotaknjeno skoraj 2000 let. Med suhim materialom so opazili bele koščke apna, pomešane z drugimi sestavinami še pred dodajanjem vode.
To je ključni dokaz, ki potrjuje teorijo MIT-ovega profesorja Admirja Masića, ki je pred letom dni hitel pojasnjevati, da so Rimljani beton izdelovali tako, da so apno mešali pri visokih temperaturah. Rezultat takšnega vročega mešanja so drobni, reaktivni koščki apna, ki se ob nastanku razpoke v zidu raztopijo, rekristalizirajo in zacelijo poškodbo.
Do zdaj so se znanstveniki pri razlagi zanašali na zapise rimskega arhitekta Vitruvija, ki je opisoval povsem drugačen način priprave betona: mešanje apna z vodo v mokro pasto (slaking). A rimski zidovi, ki se obnavljajo sami, so jasno kazali, da je moralo biti nekaj več. Pompejski dokaz zdaj potrjuje, da Vitruvij ni razkril vseh skrivnosti, morda zato, ker so mojstri svoje najdragocenejše tehnike hranili kot poklicno skrivnost. Masić pravi: "Blagoslovljeni smo, da smo lahko odprli to časovno kapsulo. Končno imamo dokaz tehnologije, ki je preživela skoraj dva tisoč let."
Zakaj je rimski beton boljši od našega?
Sodobni beton je odgovoren za 8 % svetovnih emisij CO₂, poleg tega pa se precej hitro razkraja. Rimski beton pa:
- zdrži pod morjem,
- prenese potrese,
- ostane stabilen stoletja,
- in se - najpomembneje - sam popravlja, ko se poškoduje.
Masićeva ekipa verjame, da bi lahko prav rimske tehnike navdihnile nove pristope v gradbeništvu: ne kopirati Rimljanov, ampak prevesti njihove principe v sodobno tehnologijo, da bi infrastruktura trajala dlje in onesnaževala manj. Pompeji so že razkrili številne zgodbe: od ujetih trenutkov življenja do ostankov hrane in orodij. Toda tokratno odkritje presega arheologijo, saj ponuja vpogled v znanje, ki bi lahko preoblikovalo naš svet.
