Ko se je prostovoljni potapljač spustil na dno jezera, da bi odstranil odpadke, je med muljem zagledal nekaj, kar je navaden potop spremenilo v razburljivo pustolovščino.
Na prvi pogled je šlo za povsem običajno prostovoljno čistilno akcijo. Potapljači so se podali pod gladino jezera, da bi odstranili odpadke in prispevali k čistejšemu okolju. Toda eden izmed njih je na globini približno štirih metrov in pol opazil nenavaden lesen predmet, za katerega se je kmalu izkazalo, da bi lahko bil star skoraj tisoč let.
Presenetljivo odkritje se je zgodilo v jezeru Pewaukee v ameriški zvezni državi Wisconsin, zahodno od Milwaukeeja. Prostovoljni potapljač Mark Schachtner, član potapljaškega kluba Four Seasons Dive Club iz mesta Beaver Dam, je med čiščenjem jezerskega dna v začetku maja naletel na izjemno dobro ohranjen starodavni čoln, izdolben iz enega samega drevesnega debla. Čeprav so o najdbi javnost obvestili šele pred kratkim, so strokovnjaki že opravili prve raziskave, ki so razkrile njeno izjemno zgodovinsko vrednost.
Na dnu jezera prepoznal nekaj nenavadnega
Schachtner je hitro posumil, da leseni predmet ni običajen kos naplavljenega lesa, zato je o odkritju obvestil Zgodovinsko društvo Wisconsina (Wisconsin Historical Society oziroma WHS). Pet dni pozneje se je na kraj najdbe vrnil v spremstvu Tamare Thomsen, podvodne arheologinje iz državnega urada za varstvo zgodovinske dediščine, ki deluje v okviru WHS.
Skupaj sta dokumentirala plovilo, opravila natančne meritve in odvzela manjši vzorec lesa, ki so ga nato poslali v analizo. Rezultati so bili presenetljivi. Izkazalo se je, da je bil čoln izdelan iz belega hrasta, radiokarbonsko datiranje pa je pokazalo približno 70-odstotno verjetnost, da les izvira iz obdobja med letoma 992 in 1049 našega štetja. To pomeni, da je plovilo staro približno tisoč let in izvira iz časa, ko so na območju današnjega Wisconsina živele staroselske skupnosti z že precej razvitim znanjem obdelovanja lesa.
Dolg več kot 5 metrov, a skoraj nepoškodovan
Starodavni drevak meri približno 5,3 metra v dolžino, na najširšem delu pa je širok okoli 55 centimetrov. Kljub stoletjem, preživetim pod vodo, je ostal večinoma nepoškodovan. Arheologi so na njegovi površini prepoznali tudi sledove ožganin in strganja lesa, ki bi lahko razkrili, kako so ga izdelali.
Takšna plovila so pogosto nastajala s kombinacijo ognja in ročnega obdelovanja. Izbrano deblo so na določenih mestih previdno žgali, da se je les zmehčal oziroma zoglenel, nato pa so ga z orodjem postopoma odstranjevali, dokler niso oblikovali votle notranjosti. Raziskovalci domnevajo, da so podobne čolne uporabljali za ribolov, prevoz ljudi in transport različnih potrebščin.
Iz časa, ko se je življenje spreminjalo
Ocenjena starost drevaka ga umešča na prehod iz tako imenovanega poznega gozdnega obdobja (Late Woodland), ki je v Wisconsinu trajalo približno od leta 500 do leta 1000 našega štetja. To je bil čas pomembnih sprememb v življenju tamkajšnjih skupnosti. Koruza je postajala vse pomembnejši del prehrane, naselja pa so se postopoma razvijala in povezovala v širše trgovske mreže.
Med približno letoma 950 in 1050 so na območje prihajali tudi ljudje, povezani s kulturo Cahokia, ki so vzpostavljali naselbine in trgovske povezave. Med pomembnejšimi naselji tega obdobja je bil tudi Aztalan, znan po svojih utrjenih strukturah. Starodavni čoln tako izvira iz obdobja, ko so bile vodne poti pomembne za trgovino, preskrbo in povezovanje skupnosti.
So čoln na dno jezera potopili namenoma?
Ena najzanimivejših domnev raziskovalcev je povezana z vprašanjem, kako je plovilo sploh končalo na jezerskem dnu. Arheologi namreč ne izključujejo možnosti, da čoln ni potonil po nesreči, temveč so ga njegovi lastniki pod vodo shranili namenoma. Takšen način shranjevanja lesenih plovil je lahko omogočal, da so ostala potopljena in obdana z usedlinami, dokler jih ljudje niso ponovno potrebovali.
Sediment in stalno vodno okolje sta lahko ob primernih razmerah pripomogla tudi k ohranitvi lesa, ki bi na prostem v tolikšnem časovnem obdobju najverjetneje propadel. Ali se je to zgodilo tudi v primeru čolna iz jezera Pewaukee, za zdaj še ni mogoče z gotovostjo potrditi.
Dragocena najdba bo ostala na skrivni lokaciji
Čeprav bi si marsikdo želel, da bi skoraj tisoč let staro plovilo dvignili na površje in ga razstavili v muzeju, so se pristojni odločili drugače. Zgodovinsko društvo Wisconsina se o nadaljnjem ravnanju z najdbo posvetuje s predstavniki staroselskih skupnosti, pristojnimi za varovanje zgodovinske dediščine. Med njimi so tudi pripadniki skupnosti Bad River Band of Lake Superior Chippewa in naroda Ho-Chunk.
V skladu z njihovimi željami bo čoln za zdaj ostal na jezerskem dnu, kjer ga lahko vodno okolje ob odsotnosti posebnih konservatorskih posegov še naprej varuje pred propadanjem. Natančna lokacija najdbe ostaja zaupna. V Wisconsinu je namreč odstranjevanje ali poseganje v takšna arheološka najdišča brez ustreznega dovoljenja prepovedano.
Podobna odkritja razkrila tisočletno zgodovino jezer
Čeprav gre po dosedanjih podatkih za prvo tovrstno dokumentirano najdbo v jezeru Pewaukee v zadnjih desetletjih, Wisconsin ni neznano območje za odkrivanje starodavnih lesenih plovil. Arheologi so v preteklosti že našli številne drevake, nekatere pa so tudi dvignili iz vode in jih konservirali.
Posebej pomembno je jezero Mendota v bližini mesta Madison, kjer so raziskovalci dokumentirali več starodavnih čolnov, med katerimi so nekateri stari več tisoč let. Vsako takšno odkritje prispeva nov delček k razumevanju življenja ljudi, ki so na območju Velikih jezer prebivali stoletja pred prihodom evropskih naseljencev.
