Se sprašujete, kam gre meso za kebab, ki ga čez dan ne prodajo? Odgovor vas bo (morda) presenetil, predvsem pa v vas zagotovo ne bo sprožil prijetnih občutkov ...
Ste se kdaj ustavili ob stojnici s kebabom in se vprašali, kaj se zgodi s tistim velikim kosom mesa, ko prodajalec zvečer ugasne luči? Če ste mislili, da roma v smeti, ste se krepko zmotili.
Bodimo iskreni: hitra hrana morda res ne zaseda vrha piramide zdrave prehrane, a si moramo priznati, da se ji je včasih težko upreti. Med vsemi prigrizki, ki jih najdemo na slovenskih ulicah, kebab že vrsto let kraljuje kot ena najbolj priljubljenih izbir za malico ali pozno večerjo. Toda priljubljenost prinaša tudi vprašanja o higieni in pripravi ter predvsem o tem, kaj se zgodi z ostanki.
Na enem izmed družbenih omrežij je nekdanji uslužbenec v prodajalni kebaba razbil mite o tem, kam izgine meso po koncu delovnega dne. Marsikdo bi pričakoval, da se neprodano meso zavrže, vendar bi to za prodajalce pomenilo ogromno finančno izgubo. Namesto tega večina uporablja drugačno metodo.
Po besedah vira večina prodajalcev meso, ki ostane na palici, preprosto tesno zavije v plastično folijo. Tukaj pa se prakse začnejo razlikovati:
- Pravilni postopek: Meso bi morali prestaviti na hladno, kjer se temperatura giblje med 3 in 5 stopinjami Celzija.
- Tvegana praksa: Nekateri prodajalci meso pustijo kar na napravi, kar lahko zaradi neprimerne temperature vodi do hitrega razvoja bakterij.
"Ključnega pomena je, da kebab noč preživi v hladilniku. Če se temu izogibajo, to močno vpliva na kakovost in varnost mesa," opozarja nekdanji prodajalec. Ko se naslednji dan grelci znova prižgejo, prodajalci običajno ne začnejo takoj rezati mesa za stranke. Standardna praksa (ki je tudi higiensko najbolj priporočljiva) je, da se zgornja plast mesa najprej speče, odreže in zavrže. S tem odstranijo del, ki je bil najbolj izpostavljen zraku in morebitnim zunanjim vplivom.
Čeprav se takšna ponovna uporaba sliši logično, strokovnjaki opozarjajo, da ima svoje meje. Takšna praksa je namreč sprejemljiva le za naslednji dan. Če se meso ne proda niti drugi dan, postane tveganje za zdravje preveliko in takrat bi moralo meso neizpodbitno končati v smeteh.
