Med mitom in resnico je velikokrat kratka pot, toda ne glede na vse gre za zgodbo, ki še dan danes buri duhove.
Ko se je jeseni 1918 sesedala Avstro-Ogrska monarhija, je Pulj postal prizorišče enega najbolj dramatičnih trenutkov v svoji zgodovini. Narodni večer Slovencev, Hrvatov in Srbov je 29. oktobra pretrgal državnopravne vezi z Dunajem in razglasilo novo državo, dva dni pozneje pa je novonastala tvorba uradno prevzela celotno nekdanjo avstro-ogrsko vojno mornarico. Toda Italija, ki je računala na svoje ozemeljske zahteve ob vzhodnem Jadranu, ni nameravala dovoliti, da bi flota prešla v roke nove oblasti.
V zgodnjih jutranjih urah 1. novembra 1918 sta italijanska diverzanta Raffaele Rossetti in Raffaele Paolucci izkoristila zmanjšane varnostne ukrepe ob vhodu v puljsko luko. Na posebnem torpedu z imenom Mignatta sta prodrla do najmodernejše bojne ladje razreda Tegetthoff – Viribus Unitis – in pod trup namestila eksploziv. Eksplozija je ladjo potopila, med mrtvimi pa je bil tudi poveljnik Janko Vuković-Podkapelski.
Dolga desetletja je v zgodovinopisju in publicistiki prevladovala številka okoli 400 mrtvih. Tak podatek se je ponavljal v knjigah in enciklopedijah, med drugim v delu Daria Petkovića o avstro-ogrski mornarici, v Istarski enciklopediji in v knjigi Povijest Pule Darka Dukovskega. Številka je bila prevzeta brez jasnega navajanja virov in se je nekritično prenašala naprej. Po tej oceni bi šlo za dogodek z največjim številom žrtev v celotni zgodovini Pulja.
Nekateri so šli še dlje. Mirko Vratović, udeleženec političnih dogodkov v Pulju leta 1918, je v svojih spominih zapisal, da je umrlo 600 mornarjev. Enako številko je v šestdesetih letih povzel Vitomir Ujčić. Po drugi strani je Grga Novak v svojem kapitalnem delu o Jadranu omenjal 250 žrtev, kar je kasneje brez vira ponovil tudi Herman Buršić.
Davor Mandić je leta 2013 navedel 300 do 350 mrtvih in kot enega redkih navedel vir – italijanskega zgodovinarja Achilleja Rastellija. Ta se je skliceval na samega Rossettija, enega od akterjev napada, ki je leta 1925 zapisal to številko in jo navajal kot razlog za kasnejše zavračanje italijanskega nacionalizma in fašizma. Tudi Jaro Zeman je uporabil podobno oceno, vendar so uredniki ponatisa njegove knjige leta 2024 v opombi izrazili distanco do te številke.
Zanimivo je, da je pomorski zgodovinar Zvonimir Freivogel skozi leta popravljal svoje ocene. Sprva je omenjal 300 ali 400 mrtvih, v zadnjem dodatku k ponatisu knjige o prvi svetovni vojni na Jadranu pa previdno zapisal, da je število žrtev "neznano" oziroma da jih je bilo "najmanj okoli 70".
Najbolj konservativno oceno je predstavil Raul Marsetič. Po njegovem mnenju je treba upoštevati, da je bila ob eksploziji evakuacija že v teku in da je velik del posadke zapustil ladjo pravočasno. V registru mornariškega pokopališča je mogoče z neposredno povezavo s potopom Viribus Unitisa najti le 31 pokopov. Tudi če predpostavimo, da so nekateri mornarji ostali ujeti v notranjosti, po Marsetičevem mnenju skupno število žrtev nikakor ne bi smelo preseči 60 do 65.
Avstrijski pomorski zgodovinar Wladimir Aichelburg v registru vseh avstro-ogrskih vojnih ladij poudarja, da so Italijani ladjo po okupaciji razstrelili in razrezali, ne da bi poročali o najdbi večjega števila trupel. Po njegovem mnenju je številka 300 do 350 verjetno močno pretirana, saj so mornarji imeli dovolj časa za umik.
Dan po sabotaži je puljski časnik Polaer Tagblatt zapisal, da izgube med posadko "niso tako hude, kot se je sprva bali", ob žalovanju za poveljnikom Vukovićem. K misteriju prispeva tudi manjkajoča izdaja puljskega Hrvatskega lista, ki je izšla takoj po eksploziji. Pisec Mijo Mirković, znan kot Mate Balota, je dogodek kasneje literarno opisal brez navedbe številk: evakuacija se je začela ob 6.20, prvi čolni so dosegli obalo še pred eksplozijo ob 6.50, ladja pa se je ob sedmih zjutraj prevrnila in potonila – z Vukovićem, ki je ostal na krovu.
Viribus Unitis tako ostaja več kot zgolj razbitina na dnu puljske luke. Je simbol razpada imperija, političnih prelomov in zgodovinske negotovosti. Med številkami, ki se gibljejo od 31 do 600, se skriva vprašanje, koliko življenj je dejansko ugasnilo tistega jutra. Točnega odgovora verjetno nikdar ne bomo dobili ...
