Odgovori o Marsu se morda skrivajo tam, kjer bi jih najmanj pričakovali. Na Zemlji.
Mars danes deluje kot mrtev in negostoljuben svet. Toda številni znanstveni dokazi kažejo, da je bil pred milijardami let precej bolj podoben Zemlji. Na njegovi površini so obstajala obsežna vodna telesa, kar pomeni, da je morda nekoč omogočal razvoj življenja, preden je izgubil atmosfero in postal izpostavljen uničujočemu sevanju.
Ker vzorcev z Marsa še vedno nimamo v rokah, znanstveniki iščejo njegove vzporednice na najbolj skrajnih krajih našega planeta. Eden takšnih je Salar de Pajonales v čilski puščavi Atacama, enem najsušnejših območij na Zemlji, na nadmorski višini več kot 3500 metrov. Ta solna ravnica z razpokano površino in kristali, ki se bleščijo pod neusmiljenim soncem, deluje skoraj nezemeljsko.
Mednarodna skupina raziskovalcev je tam preučevala kristale sadre in stromatolite, torej mineralne strukture, ki nastanejo zaradi delovanja mikrobnih skupnosti. Vzorčili so sadrene skorje in strukture v bližini lagune Flamencos ter iskali sledi starodavnega življenja, zamrznjene v času.
Sadra, mehak in delno prosojen sulfatni mineral, omogoča ravno dovolj prehoda svetlobe, da lahko fotosintetski organizmi preživijo v notranjosti kristalov, hkrati pa jih ščiti pred izsušitvijo in smrtonosnim ultravijoličnim sevanjem. Prav takšni pogoji bi lahko nekoč obstajali tudi na Marsu.
Analiza je pokazala prisotnost lipidov, povezanih z mikrobnim življenjem, vključno s cianobakterijami pa tudi fosiliziranimi bakterijami, arhejami in drugimi mikroorganizmi, kot so diatomeje. Stromatoliti na Zemlji so sicer med najstarejšimi dokazi o življenju, saj segajo 3,5 milijarde let v preteklost.
Raziskovalce je posebej presenetilo, kako se je življenje prilagodilo skrajnim razmeram. Salar de Pajonales je suh, izpostavljen močnemu soncu in vetru, z malo hranil in obilico sulfatov. Kljub temu so mikroorganizmi našli način preživetja, verjetno zaradi redkih padavin, ki so zagotovile minimalno vlago v sadrenih skorjah.
V globljih plasteh stromatolitov so odkrili izmenjujoče se plasti silikatov, železovih oksidov in kalcijevih sulfatov ter fosilizirane strukture celic. Prisotni so bili tudi plinski mehurčki, ki bi lahko bili biološkega izvora ali posledica nekdanjega vulkanskega delovanja. Porozna struktura sadre je dodatno nakazovala mineralizacijo, povezano z mikrobnim delovanjem.
Sadra je bila že zaznana tudi na Marsu s pomočjo spektroskopskih meritev. Ker so sulfati na rdečem planetu pogosti, to odpira vprašanje, ali bi lahko podobni kristali tam ohranili sledi nekdanjega življenja. Raziskovalci poudarjajo, da takšne strukture predstavljajo izjemno obetavne cilje prihodnjih misij.
Čeprav so čilski kristali stari le nekaj tisoč let, bi lahko služili kot model za prepoznavanje morebitnih bioloških podpisov na Marsu. In morda prav v teh bleščečih mineralih, daleč stran od civilizacije, tiči ključ do enega največjih vprašanj človeštva: ali smo v vesolju res sami?
