Včasih so se ribiči na Jadranu obremenjevali predvsem s tem, kako naklonjeno jim bo morje, zdaj so njihove največje skrbi povezane s precej bolj neizprosno realnostjo sodobnega sveta.
Rast cen nafte, ki jo poganja nestabilnost na Bližnjem vzhodu, je znova udarila po žepih ribičev na Jadranu. Čeprav je hrvaška vlada z uredbo omejila najvišje maloprodajne cene naftnih derivatov, kar naj bi ublažilo podražitve in preprečilo verižno rast stroškov v gospodarstvu, se realnost na morju ne izboljšuje.
Po ocenah na Hrvaškem bi bila cena tako imenovanega modrega dizla brez državnega posega 1,06 evra za liter, kar je 26 centov več od prejšnje cene 0,80 evra. Z ukrepi bo znašala 0,89 evra, torej devet centov več kot doslej. Ukrep velja do 23. marca, vlada pa napoveduje nadaljnje spremljanje razmer in prilagajanje ukrepov glede na gibanja na svetovnem trgu energentov.
Toda ribiče ne skrbi le cena, temveč tudi dobava. Marinko Mekelenić, lastnik ribolovnega obrata in član ceha za ribarstvo in akvakulturo, opozarja, da je bil nekaterim, ki gorivo prejemajo iz cistern, ustavljen že plačan dobavni tok. Gorivo, naročeno in plačano, ni bilo dobavljeno, ob ponovni dobavi pa je bilo treba poravnati razliko po novi ceni. Ob omejitvi cen so se obenem ukinili tudi popusti za dolgoletne kupce.
V kočarskem ribolovu je položaj že dve leti zahteven. Ulov je slabši, morje manj radodarno. Gorivo pa predstavlja med 60 in 70 odstotkov vseh stroškov ribolova. "Cene gredo gor, ulov je slab, praktično delaš samo zato, da delaš - vrtiš se v krogu," pravi Mekelenić.
Pred postnim obdobjem in veliko nočjo, ko poraba rib tradicionalno naraste, se zastavlja vprašanje, ali bodo težave občutili tudi kupci v ribarnicah. Cene so se sicer nekoliko zvišale, a večjih podražitev ribiči ne pričakujejo. Bela riba iz kočarskega ribolova se prodaja sveža in je ni mogoče skladiščiti. Če cena preseže mejo, ki jo je trg pripravljen plačati, riba ostane neprodana in izguba je na strani ribiča.
Poleg goriva in slabšega ulova ribiče pestijo še novi predpisi, več birokracije, podnebne spremembe, ki spreminjajo sestavo ribjih vrst, ter pomanjkanje delovne sile. Mekelenić je nedavno zmanjšal svojo floto z dveh ladij na eno, na kateri mu pomaga sin. Mladi pa se za ta poklic vse redkeje odločajo. Turizem ponuja sezonsko delo v urejenem okolju, brez nočnih izplutij in negotovosti.
Čeprav današnji ribolov ni več tako fizično naporen kot nekoč, saj ladje uporabljajo sodobno tehniko, vitla in hidravliko, negotovost ostaja. Omejitev 1000 litrov goriva na črpalkah za večje ladje pomeni zalogo komaj za dva dni dela. Večje ribiške ladje lahko v nekaj tednih porabijo med 10 in 15 ton goriva.
O alternativnih pogonih se je že razmišljalo, od električnih do vodikovih sistemov, a za kočarje (to so poklicni ribiči, ki za ulov rib, glavonožcev in drugih morskih organizmov uporabljajo kočo, torej posebno vrsto vlečne mreže, ki vlečejo težke mreže in potrebujejo veliko moč), so takšne rešitve za zdaj še daleč od realnosti. Kljub vsemu Mekelenić ostaja previdno optimističen. "Krize so že bile," pravi z nasmehom. Ribiči upajo, da bodo z državnimi ukrepi, nekaj sreče na morju in prihajajočo sezono vendarle izpluli tudi iz te nevihte.
