Dolga stoletja so verjeli, da so se v rimskih arenah borili le moški. Zdaj pa so arheologi in zgodovinaji razkrili osupljivo resnico krvave zabave za prebivalce starega Rima.
Rimski gladiatorji so bili simbol moči, poguma in surovega spektakla. Toda v senci legendarnih bojevnikov, ki so razburkali arene, je obstajala zgodba, o kateri se je dolgo molčalo: zgodba o ženskih gladiatorkah. Arheologi in zgodovinarji danes razkrivajo dokaze, da so tudi ženske v času cesarjev stopale v areno, oborožene z mečem in ščitom, ter se borile pred množicami, ki so kričale njihova imena.
Čeprav so bile izjemno redke, so pustile neizbrisen pečat in hkrati povzročile tolikšen preplah, da jih je rimski senat sčasoma kar prepovedal. Najzgodnejši zapisi o ženskih gladiatorkah segajo v 1. stoletje po Kristusu, ko je cesar Neron priredil razkošen spektakel, v katerem so - kot je zapisal zgodovinarTacit - "številne ugledne dame in senatorji osramotili sami sebe v areni". Ženske so se bojevale javno, oborožene kot moški, pogosto celo brez oklepov, da bi bile vidne množici.
Toda te predstave niso bile vedno sprejete z odobravanjem. Leta 11 in 19 n. št. je senat z zakonom prepovedal nastopanje plemkinjam in svobodnim ženskam, mlajšim od 20 let. Dve stoletji kasneje je cesarSeptimij Severus izdal popolno prepoved ženskih gladiatork, potem ko so se na račun bojevnic začeli norčevati iz rimskih aristokratinj.
Večina gladiatork je bila, podobno kot njihovi moški kolegi, suženj. Torej ženske, kaznovane zaradi zločinov ali dolgov, ki so končale v gladiatorskih šolah. Nekatere so bile svobodne, a revne, prisiljene prodati svoje telo in življenje v zameno za dolgove. A obstajajo tudi dokazi o bogatih Rimljankah, ki so se prostovoljno odločile za spektakel. Za adrenalin, slavo ali zgolj upor proti družbenim pravilom. "Mislim, da so bile ženske gladiatorke predvsem sužnje, ki so zagrešile kazniva dejanja," pravi raziskovalka AnnaMiączewska z univerze Maria Curie-Skłodowska. "A nekatere so bile tudi svobodne ženske z dolgovi, ki so se morale prodati gladiatorski šoli."
Eden najbolj znanih dokazov o ženskih gladiatorkah je kamniti relief iz Halikarnasa v današnji Turčiji, ki prikazuje dve bojevnic: "Amazon" in "Achillio". Stali sta druga nasproti drugi, vsaka s ščitom in mečem, brez čelade, z goli prsmi in v iztegnjeni pozi. V napisu ob njunih podobah piše, da sta bili "izpuščeni še živi", kar pomeni, da nobena ni umrla v boju. "Tovrstni boji so bili spektakel, namenjen predvsem cesarjem in eliti," pojasnjuje zgodovinar Alfonso Mañas z univerze Berkeley. "Gladiatorke niso smele nositi čelad, ljudje so morali videti njihove obraze. Izbrali so jih ne zaradi moči, temveč zaradi lepote. Šlo je za razkošen, drag in redek dogodek."
Čeprav je bil videz pomemben, so morale gladiatorke pokazati tudi izjemnotelesnopripravljenost. Trenirale so v gladiatorskih šolah, pogosto skupaj z moškimi, in se učile različnih stilov bojevanja: od mrežaric z mrežo in trizobom do tistih, ki so se borile s ščitom in ukrivljenim mečem, imenovanim sica. "Gladiatorji niso bili namenjeni temu, da bi umrli, temveč da bi zabavali," pojasnjuje zgodovinarka VirginiaCampbell z britanske OpenUniversity. "Zato so bili skrbno izbrani ter po lepoti, moči in sposobnosti pritegniti občinstvo."
Čeprav se zdi, da so bile ženske gladiatorke eksotična izjema, so v resnici spodkopavale temelje rimskega sveta. Rim ni pričakoval, da bo ženska sposobna držati meč, stopiti v krvavo areno in sredi krikov občinstva pogledati smrti v oči. Prav zato so jih sčasoma utišali. Ne zato, ker bi bile nepomembne, ampak ker so bile preveč nevarne za predstavo o tem, kaj pomeni biti Rimljan. "Ko danes gledamo te podobe, je jasno, zakaj jih je zgodovina potisnila v pozabo," pravi Mañas: "Ženska z mečem je bila simbol upora proti vsemu, kar je Rim predstavljal."
