V začetku februarja so znanstveniki v vesolju zabeležili po svoje osupljiv, a hkrati tudi srhljiv pojav, ki bi lahko vplival celo na življenje na Zemlji.
V začetku februarja so znanstveniki zabeležili izjemen pojav, ki je takoj pritegnil pozornost strokovnjakov za vesoljsko vreme. V manj kot 20 urah je Sonce sprostilo kar štiri močne sončne izbruhe, kar predstavlja eno najbolj intenzivnih obdobij aktivnosti v zadnjem času. Dogajanje se je začelo 1. februarja ob 12.33 po univerzalnem času, ko je z njegove površine izbruhnil izbruh razreda X1.0.
Le nekaj ur pozneje se je aktivnost močno stopnjevala. Ob 23.37 istega dne je sledil izjemno močan izbruh razreda X8.1, eden najmočnejših v zadnjih letih in najintenzivnejši po oktobru 2024. Nato sta se v kratkem razmaku zgodila še izbruha razreda X2.8 in X1.6 v zgodnjih jutranjih urah 2. februarja, kažejo podatki ameriškega centra NOAA za napovedovanje vesoljskega vremena.
Izbruhi razreda X sodijo v najvišjo kategorijo sončnih izbruhov, izbruh X8.1 pa izstopa celo med njimi. Strokovnjaki poudarjajo, da gre za enega najmočnejših dogodkov, kar so jih kdajkoli zabeležili z modernimi merilnimi instrumenti. Vsi štirje izbruhi so izvirali iz iste aktivne sončne pege, označene kot regija 4366, ki se je šele nedavno obrnila v položaj, neposredno usmerjen proti Zemlji.
Prav ta usmerjenost proti našemu planetu povečuje možnost, da bi izbruhi vplivali na Zemljino magnetno polje. Znanstveniki opozarjajo, da bi nadaljnja aktivnost v tej regiji lahko povzročila izmet koronalne mase, torej velikanskih oblakov magnetizirane plazme, ki ob trku z Zemljo sprožijo geomagnetne nevihte. Te so lahko hkrati spektakularne in problematične, saj lahko vodijo tako do razširjenih polarnih sijev kot tudi motenj satelitov, navigacijskih sistemov, radijskih zvez in v skrajnih primerih celo električnih omrežij. Za večino ljudi na Zemlji tokratni izbruhi kljub vsemu ne bodo imeli neposrednih posledic.
Dogajanje prihaja kmalu po vrhuncu enajstletnega sončnega cikla, ki je leta 2024 prinesel pogoste izbruhe in nenavadno močne polarne sije tudi v nižjih geografskih širinah. Čeprav se po vrhuncu aktivnost običajno postopoma umirja, strokovnjaki opozarjajo, da se umik pogosto zgodi v neenakomernih in sunkovitih izbruhih.
