Med povsem običajnim praznjenjem stare hiše je moški opazil nekaj nenavadnega, kar je sprožilo skoraj dve leti trajajočo raziskavo in razkrilo zgodbo, katere začetki segajo daleč v preteklost.
V ameriški zvezni državi Massachusetts se je med povsem običajnim praznjenjem stare hiše začela zgodba, ki je povezala ameriške srednješolce, arheologe in mehiške državne ustanove. Kar je bilo sprva videti kot kup odsluženih predmetov, namenjenih na odlagališče, se je izkazalo za obsežno zbirko arheoloških ostankov iz obdobja pred prihodom Špancev na ozemlje današnje Mehike. Če ne bi bilo radovednosti enega samega človeka, bi lahko več kot tisoč dragocenih pričevanj o življenju nekdanjih civilizacij za vedno izginilo med odpadki.
Vse se je začelo približno dve leti in pol pred letošnjim avgustom, ko je Matthew Pioggia pomagal prazniti staro hišo na zahodu Massachusettsa. Med odvrženimi predmeti v velikem zabojniku je opazil nekaj, kar se mu ni zdelo podobno običajnim gospodinjskim odpadkom. Nenavadne predmete je fotografiral in posnetke poslal Jeremyju Pilverju, sorodniku po poroki, za katerega je vedel, da se ukvarja z arheologijo.
Pilver, ki poučuje arheologijo na srednji šoli Farmington v Connecticutu, je ob pogledu na fotografije hitro zaslutil, da gre za pristne arheološke najdbe. Čeprav sprva ni mogel določiti njihove starosti ali kulturnega izvora, je razumel, da jih je treba rešiti, preden bodo odpadke odpeljali. Pioggii je zato naročil, naj iz zabojnika pobere čim več predmetov.
Štiri ure je brskal med odpadki
Pioggia se je vrnil k zabojniku, splezal vanj in začel pregledovati njegovo vsebino. Kot je Pilver pozneje povedal v pogovoru za ameriški NPR, je med zavrženimi gospodinjskimi predmeti, osebnimi stvarmi in drugimi odpadki preživel približno štiri ure. Njegov trud se je obrestoval. Iz zabojnika je rešil toliko materiala, da je z njim napolnil približno 50 plitvih kartonskih škatel, ki jih je nato predal Pilverju.
Stanje najdb ni bilo posebej spodbudno. Predmeti so bili prekriti s prahom in umazanijo, na njih in v njihovi okolici pa so bili tudi sledovi miši in drugih živali. Kljub temu je bilo jasno, da zbirka zahteva precej več kot zgolj površinski pregled. Pilver se je odločil za neobičajno potezo. Namesto da bi predmete preprosto predal strokovnjakom, je v raziskovanje vključil svoje dijake in šolsko učilnico spremenil v začasni arheološki laboratorij.
V naslednjih skoraj dveh letih je pri projektu sodelovalo več kot 40 srednješolcev. Njihovo delo je zajemalo čiščenje predmetov, razvrščanje po vrstah in značilnostih, fotografiranje, dokumentiranje posameznih kosov ter oblikovanje digitalnega inventarja in podatkovne zbirke. Pri tem so uporabljali tudi skupno preglednico, v katero so sistematično vnašali ugotovitve.
Pilver je za NPR pojasnil, da so bili dijaki nad projektom izjemno zavzeti. Dobili so priložnost spoznati tisti del arheologije, ki je javnosti precej manj znan od spektakularnih izkopavanj: dolgotrajno laboratorijsko delo, pri katerem je treba vsak predmet natančno pregledati, opisati in umestiti v širši raziskovalni okvir. Takšna dokumentacija je še posebej pomembna pri zbirkah, katerih prvotno najdišče in okoliščine izkopavanja niso povsem znani. Podatki o materialih, načinu izdelave, okrasju, ohranjenosti in povezavah med predmeti lahko namreč pomagajo rekonstruirati njihov izvor in nekdanjo uporabo.
Med starimi papirji našli sled, staro približno 55 let
Med pregledovanjem rešenega materiala se je pojavila tudi pomembna sled, ki je nakazovala, kako so arheološki predmeti sploh prišli v Združene države Amerike. Pioggia namreč iz zabojnika ni rešil samo predmetov, temveč tudi nekaj dokumentacije. Po Pilverjevih besedah so dokumenti nakazovali, da je zbirko pred približno 55 leti narodni arheološki muzej v Ciudad de Mexicu posodil raziskovalcu, povezanemu z eno od ameriških univerz.
To je bila pomembna povezava z Mehiko, vendar ne tudi dokončen odgovor na vprašanje, kako so predmeti po več desetletjih končali v zasebni hiši v Massachusettsu. Prav tako ni bilo jasno, kdo jih je odvrgel in zakaj. Zbirko so pozneje pregledali strokovnjaki mehiškega nacionalnega inštituta za antropologijo in zgodovino (INAH). Potrdili so, da gre za predšpansko arheološko gradivo, ki izvira iz jugovzhodnega dela Mehike.
Predmeti pripadajo različnim zgodovinskim obdobjem, zato njihove natančne starosti in pripadnosti posameznim kulturam še ni mogoče zanesljivo določiti. Prav dokumentacija, ki so jo pripravili Pilver in njegovi dijaki, naj bi pomagala pri nadaljnjih raziskavah.
Celo zobje morskih psov
Obseg najdbe je bil presenetljiv. Med skupno 1132 evidentiranimi predmeti je bilo največ keramičnih ostankov, kar 1053. Številni so najverjetneje izvirali iz posod in drugih predmetov za vsakdanjo gospodinjsko uporabo. Nekateri so bili gladko obdelani, drugi oblikovani v kalupih, poslikani ali okrašeni z vrezanimi vzorci.
Zbirka je vsebovala tudi dve v celoti ohranjeni preslici oziroma vretenci, ki so ju nekoč uporabljali pri izdelovanju niti, ter 18 odlomkov figuric. Med predmeti so našli še devet odbitkov obsidiana, vulkanskega stekla, iz katerega so starodavna ljudstva izdelovala orodje, in 11 odbitkov kremena. Popis je zajemal tudi tri lesene fragmente, tri kamnita gladila, nepopolno ploščo iz metamorfne kamnine, odlomek druge kamnite plošče in 36 zob morskih psov, povezanih z arheološkim gradivom.
Njihova vrednost ni bila nujno povezana z videzom ali materialom. Pomembnejše je bilo, kaj bi lahko povedali o vsakdanjem življenju, obrtnih spretnostih, običajih in kulturi ljudi, ki so jih izdelali in uporabljali.
Po skoraj dveh letih dela so predmete vrnili Mehiki
Ko je postalo jasno, od kod zbirka izvira, je Pilver sprejel odločitev, da jo je treba vrniti v državo njenega izvora. Prepričan je bil, da arheološka dediščina pripada skupnostim in kulturi, iz katerih izhaja, zato je prostovoljno vračilo razumel kot edino ustrezno rešitev. Povezal se je z generalnim konzulatom Mehike v Bostonu, mehiškim zunanjim ministrstvom in inštitutom INAH. Začeli so se postopki za uradno predajo zbirke, pri katerih so ponovno sodelovali tudi dijaki. Predmete so dokončno fotografirali, dokumentirali in jih pripravili za strokovno pakiranje ter varen prevoz.
Avgusta letos je sledila uradna predaja. Mehiški konzulat v Bostonu je prevzel vseh 1132 predmetov, mehiški ministrstvi za zunanje zadeve in kulturo pa sta 17. avgusta javno potrdili uspešno vrnitev. Po navedbah mehiških oblasti je šlo za eno največjih zbirk arheološkega gradiva, ki jih je bostonski konzulat prejel v zadnjih letih. Pri organizaciji vračila so poleg konzulata in državnih ustanov sodelovale tudi akademske institucije iz ameriške regije Nova Anglija.
Za Pilverja je bila predaja izjemno čustven trenutek. V pogovoru za NPR je opisal veliko olajšanje, ki ga je občutil, ko so zaposleni na konzulatu prihajali po škatle in jih drugo za drugo prevzemali. Dejal je, da je imel občutek, kot da je po približno dveh letih in pol prvič zares globoko vdihnil. Posebej se ga je dotaknil odziv mehiških predstavnikov, ki so razumeli pomen prostovoljnega vračila in trud, vložen v reševanje zbirke.
Za več kot 40 ameriških dijakov je projekt medtem postal izkušnja, kakršne običajen šolski pouk skoraj ne more ponuditi. Namesto da bi o varovanju kulturne dediščine in vračanju arheoloških predmetov državam izvora zgolj brali v učbenikih, so pri tem neposredno sodelovali. Njihovo delo se s predajo predmetov ni izgubilo. Mehiško ministrstvo za kulturo je pojasnilo, da bodo pripravljeno dokumentacijo uporabili za nadaljnje ugotavljanje starosti in izvora zbirke. Predmeti bi lahko v prihodnje služili tudi kot primerjalno gradivo pri akademskih raziskavah. Vrnitev je hkrati del širših prizadevanj Mehike, da iz tujine pridobi arheološko in zgodovinsko dediščino, ki je skozi desetletja iz različnih razlogov zapustila državo.
