Štiri tisočletja je ostalo zaprto in njegove vsebine ni videl noben sodobni človek, nato pa je nenavadna naprava razkrila sporočilo, ki je vse pustilo odprtih ust.
Kako prebrati pismo, ki ga nihče ni odprl že 4000 let, ne da bi ga pri tem uničili? Vprašanje je dolgo predstavljalo skoraj nerešljivo uganko za raziskovalce starodavnih civilizacij, zdaj pa je skupini znanstvenikov uspelo prav to. V študiji, objavljeni v znanstveni reviji npj Heritage Science, so predstavili tehnologijo, s katero je mogoče pogledati v notranjost starodavnih glinenih ovojnic in prebrati klinopisna sporočila, ne da bi se fizično dotaknili njihove vsebine.
Že pri nekaj stoletij starih evropskih pismih so raziskovalci naleteli na tako imenovani letterlocking. Pred razširitvijo sodobnih pisemskih ovojnic, ki jo je v 19. stoletju spodbudila poštna reforma Rowlanda Hilla, so ljudje pisma zapleteno prepogibali in zapečatili kar sama vase. Šele v zadnjem desetletju so znanstveniki razvili načine, kako približno 300 let stara zaprta pisma virtualno odpreti, ne da bi jih poškodovali. Toda pisma starih Asircev in Babiloncev predstavljajo še precej zahtevnejši problem.
Ključen razvoj naprave ENCI
Na območju jugozahodne Azije, predvsem današnjega Iraka, Sirije, Irana in Turčije, so arheologi odkrili med pol milijona in milijonom klinopisnih predmetov. Od druge polovice tretjega tisočletja pred našim štetjem so bila nekatera praktična, pravna in administrativna besedila spravljena v prav posebne ovojnice, izdelane iz gline.
Pri pogodbah je bila na zunanji strani pogosto zapisana kratka vsebina dogovora, včasih celo celotno besedilo, dodani pa so bili pečati. Ko je bila pogodba izpolnjena, so ovojnico razbili, s čimer je dokument izgubil svojo pravno veljavo. Pri osebnih pismih je bilo zunaj običajno precej manj podatkov, pogosto zgolj imeni pošiljatelja in naslovnika.
Za današnje zgodovinarje so takšni nedotaknjeni predmeti izjemno dragoceni. V njih se lahko skrivajo informacije o trgovini, državnih zadevah, dolgovih, družinskih odnosih in povsem običajnem življenju ljudi pred štirimi tisočletji. Težava je bila očitna: če želite prebrati besedilo, morate razbiti glineno ovojnico. S tem pa lahko poškodujete tako njo kot dokument v notranjosti.
Znanstveniki iz nemškega raziskovalnega centra Deutsches Elektronen-Synchrotron (DESY) in univerze v Hamburgu so zato združili strokovnjake z različnih področij – fizike rentgenskih žarkov, računalništva in asiriologije – ter razvili napravo ENCI. Njeno ime izhaja iz angleškega izraza Extracting non-destructively cuneiform inscriptions, njen namen pa je prav nedestruktivno pridobivanje klinopisnih zapisov. Posebnost naprave je tudi njena prenosljivost. Mogoče jo je razstaviti, prepeljati in ponovno sestaviti v muzejih, zato dragocenih in občutljivih predmetov ni treba voziti v oddaljene laboratorije.
ENCI uporablja visokoenergijske rentgenske žarke, ki prodrejo skozi glineno ovojnico. Raziskovalci uporabljajo tudi dvomilimetrski bakreni filter za zmanjševanje popačenj, ki jih lahko povzroča utrjena glina. Zbrani podatki nato potujejo v računalniško programsko opremo, ki predmet rekonstruira in omogoči njegovo nekakšno virtualno odvijanje. Prvi dve večji preizkušnji naprave sta potekali v pariškem Louvru in muzeju anatolskih civilizacij v Ankari. Prav v Turčiji je tehnologija razkrila vsebino pisma, ki je bilo zaprto približno 4000 let.
Anna-anna je pisala svojemu možu, trgovcu Ennum-Aššurju. Pred odhodom na poslovno pot je ta moškemu z imenom Laqēpum posodil srebro, ženi pa očitno naročil, naj med njegovo odsotnostjo poskrbi za vračilo dolga. Anna-anna se je naloge lotila resno. Možu je sporočila, da je Laqēpuma večkrat obiskala, toda ta je vztrajal, da je srebro že izročil človeku z imenom Kudātum. Ko mu je zagrozila, da bo poiskala priče, če denarja v resnici ni vrnil, ji je odgovoril, da srebra njej ne bo dal. Plačal naj bi šele, ko se Ennum-Aššur vrne.
Moža je pozivala naj se vrne
Iz nadaljevanja pisma je razvidno, da je bila Anna-anna nad položajem vse prej kot navdušena. Moža je pozivala, naj se vrne, če v desetih dneh zadeva ne bo rešena, omenjala večje količine srebra v različnih krajih in se pritoževala nad njegovim ravnanjem. Med drugim mu je očitala, da nenehno obrača pogled proti lapisu lazuliju, dragocenemu modremu kamnu, ki je bil pomembno trgovsko blago starodavnega sveta.
Na prvi pogled gre za skoraj presenetljivo običajen zakonski spor, povezan z denarjem. Za zgodovinarje pa je pismo veliko več. Raziskovalci poudarjajo, da ponuja dragocen vpogled v položaj žensk v družbi trgovcev, ki so se ukvarjali s trgovino na dolge razdalje. Moški so bili zaradi poslov pogosto zdoma, njihove žene pa so ostajale same na čelu gospodinjstev in očitno sodelovale tudi pri moževih poslovnih zadevah.
ENCI je razkril še druga zaprta sporočila. Med njimi je bila glinena ovojnica, ki so jo arheologi odkrili leta 1993 v hiši Ali-ahuma in njegovega sina Aššur-taklākuja. V notranjosti se je skrivala posojilna pogodba. Besedilo je razkrilo tudi zanimivo prakso takratnega finančnega sveta: ko je dolžnik dolg odplačal, mu je upnik izročil dokument, dolžnik pa je veljavnost pogodbe preklical tako, da je razbil glineno ovojnico.
Nova tehnologija tako ne omogoča zgolj branja besed. Rentgenska tomografija lahko razkrije tudi fizične predmete, ki so bili tisočletja zaprti v artefaktih in bi ob klasičnem odpiranju lahko ostali spregledani ali bili poškodovani. Prav v tem je širši pomen projekta. Po svetu v muzejskih zbirkah in arheoloških depojih ležijo številni zapečateni predmeti, katerih vsebine raziskovalci doslej niso mogli preveriti brez tveganja, da bi jih trajno poškodovali. Prenosna tehnologija bi jim lahko omogočila, da nekatere od teh časovnih kapsul prvič odprejo; ne da bi jih v resnici odprli.
