Nova najdba jasno ohranjenih človeških stopinj radikalno spreminja uradno časovnico naše zgodovine.
V narodnem parku White Sands v Novi Mehiki, kjer se valovi belega peska zdijo skoraj nezemeljski, so arheologi odkrili sledi, ki na novo pišejo zgodovino poselitve Amerike. Odtisi stopal, vtisnjeni v starodavno blato in ohranjeni pod plastmi peska, so po najnovejših raziskavah stari približno 23.000 let, kar je okoli 10.000 let več, kot je doslej veljalo za najzgodnejšo prisotnost človeka v Severni Ameriki.
Sprva so znanstveniki domnevali, da so odtisi stari okoli 13.000 let, kar je ustrezalo dolgo prevladujoči teoriji o prihodu prvih prebivalcev na celino. Toda raziskava iz leta 2021, ki so jo izvedli strokovnjaki ameriške geološke službe, je s pomočjo radiokarbonskega datiranja starost pomaknila globoko v čas zadnjega ledenega maksimuma. Ker je bilo odkritje tako presenetljivo, so želeli znanstveniki rezultate dodatno preveriti.
Nova študija, objavljena konec leta 2023 v reviji Science, je prvotne ugotovitve potrdila z analizo fosiliziranega cvetnega prahu bora ter semen trav, najdenih v isti plasti utrjenega blata kot odtisi. Poleg tega so uporabili metodo optično stimulirane luminiscence, s katero so merili energijo, shranjeno v kristalih kremena – več energije pomeni večjo starost najdbe. Vsi podatki so kazali v isto smer: ljudje so bili na tem območju že pred 23.000 leti.
To pomeni, da so se po severnoameriški celini gibali že v času, ko je bil velik del sveta prekrit z ledom. Odkritje tako ruši dolgo uveljavljene teorije o tem, kdaj in kako so prvi ljudje prispeli v Ameriko, in odpira nova vprašanja o njihovih poteh in prilagoditvah na izjemno zahtevne razmere.
A White Sands ni ponudil le suhoparnih podatkov. Odtisi razkrivajo prizore iz življenja teh pradavninskih ljudi. Med sledmi so znanstveniki prepoznali odtise otrok, ki so se igrali ob mlakah, lovce, ki so sledili velikanskemu lenivcu, ter mlado žensko, ki je v naročju nosila otroka. Na nekaterih mestih se vidi, kako je zdrsnila v blatu, nato pa otroka za kratek čas postavila na tla – morda zaradi utrujenosti ali ker je v bližini pretila nevarnost.
Takratni svet ni bil prijazen. Po pokrajini so se gibali strašni volkovi in sabljasti tigri. A prav v teh sledovih, pravijo raziskovalci, se kaže nekaj presenetljivo sodobnega: druženje mladostnikov z mlajšimi otroki, trenutki igre, vsakdanji koraki, ki niso bili le boj za preživetje, temveč tudi izraz skupnosti. Nekateri odtisi so vidni s prostim očesom, druge so odkrili s pomočjo radarja za raziskovanje tal. Vsaka nova sled je kot stran v knjigi, ki je bila zakopana pod peskom tisočletja. Raziskovalci upajo, da bodo na območju našli še več sledi in s tem razširili zgodbo o prvih prebivalcih celine.
