Arheologi so odkrili, kaj se je le okrog 160 kilometrov stran od Slovenije dejansko zgodilo na kraju, kjer je življenje izgubil eden največjih vladarjev, kar jih je človeštvo kadarkoli poznalo.
Arheološke raziskave v bližini madžarskega Szigetvara, ki leži približno 160 kilometrov od Slovenije, so razkrile nove podrobnosti o zadnjem pohodu osmanskega sultana Sulejmana Veličastnega in predvsem o naselju, ki je po njegovi smrti nastalo okoli kraja, kjer naj bi vladar preživel svoje zadnje ure. Najnovejše najdbe kažejo, da je bil Turbek, kot je bilo naselje znano, precej večji in premožnejši, kot so raziskovalci domnevali doslej.
Raziskave univerze v Pecsu v letih 2024 in 2025 so namreč pokazale, da so predmeti iz osmanskega obdobja razpršeni na območju približno 80 hektarjev. Njihova gostota se od območja do območja razlikuje, toda celotna slika nakazuje obstoj obsežnega naselja, ki je močno presegalo osrednji kompleks s sultanovo grobnico. Najdbe so še posebej zanimive ob 460. obletnici Sulejmanove smrti. Najdlje vladajoči sultan v zgodovini Osmanskega cesarstva je na prestolu preživel skoraj 46 let, njegov zadnji pohod pa se je končal prav nedaleč stran od današnje slovenske meje.
Vladar, ki ni dočakal konca svoje zadnje bitke
Sulejman je 1. maja 1566 zapustil Istanbul in se odpravil na svoj 13. ter zadnji vojaški pohod. Bil je že v visoki starosti in slabega zdravja, vendar je kljub temu potoval na čelu vojske. Njegov veliki cesarski šotor so postavili na vzpetini s pogledom na trdnjavo Szigetvar, na območju, za katero danes raziskovalci menijo, da je pozneje tam stal njegov spominski grobni kompleks.
V noči s 6. na 7. september 1566 je Sulejman v šotoru umrl. Star je bil 71 let. Osmanske sile so trdnjavo zavzele kmalu zatem, toda vojaki sprva niso vedeli, da njihovega sultana ni več. Zgodovinski viri navajajo, da so njegovo smrt namenoma prikrili, saj se je vodstvo vojske balo padca morale in discipline. Hkrati je bilo treba zagotoviti miren prenos oblasti na njegovega sina in naslednika Selima II.
Dogajanje po Sulejmanovi smrti je skozi stoletja postalo eden najbolj nenavadnih delov zgodbe o zadnjem pohodu. Po zgodovinskih zapisih naj bi iz njegovega telesa odstranili notranje organe, da bi ga lažje ohranili, truplo pa naj bi obdelali z ambro in mošusom. Začasno naj bi ga pokopali pod prestolom v njegovem šotoru, medtem ko nekateri zgodovinski viri in splošno sprejete razlage navajajo, da so notranji organi ostali pokopani v vojaškem taboru.
Približno 42 dni pozneje naj bi truplo ponovno izkopali, ga položili na voz in začeli dolgo pot proti domu. Med potovanjem naj bi njegovi spremljevalci še vedno ustvarjali vtis, da je sultan živ. Njegovo smrt so uradno razglasili šele, ko je Selim II. prispel v Beograd.
Okoli kraja smrti je začelo rasti naselje
Po ukazu Selima II. so na območju, kjer naj bi Sulejman umrl in kjer naj bi bili pokopani njegovi notranji organi, postavili grobnico v njegov spomin. Kraj je sčasoma dobil precej večji pomen, kot ga je imel neposredno po bitki. Grobnica je postala pomemben romarski cilj. Ob njej so zgradili mošejo, derviški samostan, gostišče in vojašnico za stražarje, kompleks pa so obdali z leseno palisado in drugimi obrambnimi strukturami. Okoli verskega in spominskega središča se je postopoma razvilo še civilno naselje – Turbek.
Toda njegov obstoj ni trajal večno. Ko se je osmanska oblast na tem območju končala, je bilo naselje uničeno. Stavbe so izginile, nekdanje poseljeno območje so sčasoma prekrili vinogradi in vrtovi, natančna lokacija Sulejmanovega spominskega kompleksa pa je utonila v pozabo. Stoletja pozneje se je nato začelo iskanje izgubljenega kraja.
Star zemljevid raziskovalce pripeljal na pravo vzpetino
Sodobna prizadevanja za določitev lokacije Sulejmanove grobnice so dobila pomemben zagon leta 2012, ko sta sporazum podpisala turška agencija za sodelovanje in koordinacijo ter občina Szigetvar. Interdisciplinarna raziskovalna skupina pod vodstvom profesorja Norberta Papa z univerze v Pécsu je začela sistematično pregledovati zgodovinske dokumente, stare zemljevide, zemljiške evidence in načrt grobnega kompleksa iz leta 1664.
Sledi so raziskovalce pripeljale na Vinogradniški hrib na območju Turbek-Zsibot, približno 4,2 kilometra severovzhodno od trdnjave Szigetvar. Sklepali so, da je prav tam stal prvotni kompleks. Leta 2015 so se začela arheološka izkopavanja in raziskovalci so odkrili temelje kvadratne stavbe, ki so jo identificirali kot grobnico, zgrajeno Sulejmanu v čast. Nadaljnje raziskave so razkrile še ostanke mošeje, derviškega samostana, gostišča, vojašnice, lesene palisade in civilnih stavb. Toda najnovejše raziskave kažejo, da se zgodba ni končala za zidovi tega kompleksa.
Pod zemljo so ostali sledovi vsakdanjega življenja
V letih 2024 in 2025 so turški in madžarski raziskovalci pod vodstvom univerze v Pecsu s sodobno merilno opremo opravili površinske in geofizikalne raziskave širšega območja. Prav te so pokazale, da je bilo osmansko življenje okoli grobnice veliko bolj razvejano, kot so predvidevali. Arheologi so našli predmete iz vsakdanjega življenja, keramiko, kovance, nakit in izdelke osmanskega kovinarstva. Nekatere stavbe so bile zidane iz opeke in pokrite s strešniki, kar prav tako kaže, da ni šlo zgolj za skromen začasen zaselek ob romarskem kraju.
Odkrili so tudi vodnjak in velike skladiščne jame s sledovi žita, pa dele iz terakote, ki so pripadali ogrevalnim sistemom. Med predmeti so bile sklede na nogah, fragmenti porcelanastih skodelic in deli poslikanih steklenih posod. Še bolj izstopajo posamezne dragocene najdbe. Med njimi so redek zlatnik iz 16. stoletja, srebrnik krimskega kanata, deli osmanskega namiznega posodja, prstani, okrašene zaponke in okrasje konjske opreme.
Takšni predmeti ne pripovedujejo samo o velikosti Turbeka. Razkrivajo tudi nekaj o ljudeh, ki so tam živeli ali prihajali na obisk. Raziskovalci sklepajo, da so bili vsaj nekateri prebivalci in obiskovalci po merilih svojega časa razmeroma premožni. Turbek se tako vse jasneje kaže kot pravo naselje z verskim, vojaškim in civilnim življenjem, ne zgolj kot nekaj stavb ob sultanovi grobnici. Približno 80 hektarjev veliko območje z različno koncentracijo osmanskih predmetov odpira možnost, da je bilo dogajanje okoli kraja Sulejmanove smrti bistveno živahnejše, kot so zgodovinarji nekoč domnevali.
Najdbe pa hkrati vračajo pozornost k skrivnosti, zaradi katere se je vse skupaj začelo. Grobnica je bila zgrajena na kraju, kjer naj bi sultan umrl in kjer naj bi po nekaterih zgodovinskih virih pokopali njegove notranje organe. Arheološke raziskave potrjujejo obstoj kompleksa in širšega naselja, seveda ne dokazujejo pa same zgodbe o organih. Ta bo ostala le to, kar je bila vedno - zgolj zgodba.
