Nekoč so bili vladarji strahu, kaosa in krvi. Nato se je s Šparto zgodilo nekaj presunljivega ...
Šparta, sinonim za jekleno disciplino, neizprosne bojevnike in legendarnih 300 mož, ki so se zoperstavili Perzijcem, je bila v 5. stoletju pr. n. št. ena najmočnejših mestnih držav grškega sveta. Njeni vojaki so veljali za najstrašnejše na bojišču, njena vzgoja pa za najstrožjo v antiki. A stoletja pozneje je ista Šparta doživela preobrat, ki ga danes le redko omenjamo.
Po vrhuncu moči je začela postopoma slabeti. Usoden udarec je doživela leta 371 pr. n. št. v bitki pri Levktri, ko so jih premagale Tebe. Do leta 146 pr. n. št., ko je Rim osvojil Grčijo, je bila Šparta že senca nekdanje velesile. Vendar se ni preprosto pogreznila v pozabo. Zgodilo se je nekaj drugačnega. Nekaj presenetljivega.
Rimljani so gojili globoko spoštovanje do špartanske discipline in vojaške dediščine. Očarani nad njenim mitom so želeli na lastne oči doživeti ostanke nekdaj mogočnega mesta. Šparta je to priložnost izkoristila. Namesto da bi izginila, se je preoblikovala v nekakšen živi muzej oziroma prostor, kjer so tradicije postale uprizoritev za obiskovalce.
Arheološki dokazi kažejo, da so Rimljani vlagali v infrastrukturo, da bi omogočili udobno spremljanje avtentičnih špartanskih običajev. Mesto, ki nekoč ni potrebovalo obrambnih zidov, ker je zaupalo svojim bojevnikom, je zdaj gradilo tribune za gledalce.
Najbolj znan prizor rimske Šparte je bil obred bičanja v svetišču boginje Artemide Ortije. V zgodnejših obdobjih je šlo za resen verski obred, v katerem so mladi Špartanci dokazovali vzdržljivost in disciplino. V času rimske oblasti pa se je obred prelevil v krvav spektakel. Okoli oltarja so zgradili strukturo, podobno manjšemu gledališču, kjer so obiskovalci lahko sedeli in opazovali prizor. Nekateri arheologi to prizorišče opisujejo celo kot majhen cirkus.
Rimljani so potovali dolge razdalje, da bi spremljali te predstave. Za premožne je bil obisk Šparte kombinacija zabave in kulturne izobrazbe. Pisci, kot sta Ciceron in Seneka, so pogosto omenjali Šparto kot simbol strogosti in vrline, četudi je bilo to, kar so videli, že bolj uprizorjena podoba preteklosti kot resnično nadaljevanje starodavne tradicije.
Ironija je očitna. Kultura, ki je nekoč poveličevala skromnost in strogost, je postala javni spektakel. Namesto da bi izginila kot številne druge propadle sile, se je Šparta prilagodila pričakovanjem novega gospodarja in iz svoje legende ustvarila vir prihodkov. Še danes je mogoče videti gledališče iz 1. stoletja pr. n. št., eno največjih in najpomembnejših zgradb rimske Šparte. Med ruševinami nekdaj slovitega mesta stoji kot opomnik, kako je Rim preoblikoval zgodovino in jo prodajal kot doživetje.
Šparta tako ni umrla v bitki. Umrla je kot vojaška velesila, a preživela kot mit. Mit, ki so ga Rimljani spremenili v predstavo.
