Skrivnostni prt iz Torina je znova udaril ...
Znanstveniki so v eni najbolj skrivnostnih relikvij na svetu odkrili nekaj, česar nihče ni pričakoval. Na znamenitem torinskem prtu, za katerega nekateri verjamejo, da je nekoč ovijal telo Jezusa Kristusa, so našli mikroskopske sledi DNK hrane.
V še ne povsem recenzirani raziskavi, objavljeni marca na platformi bioRxiv, je mednarodna skupina raziskovalcev analizirala vzorce, zbrane že leta 1978. Namesto vidnih ostankov hrane so se osredotočili na drobne fragmente DNK, skrite v prahu in vlaknih tkanine. Rezultati so razkrili presenetljivo pestrost rastlinskih sledi.
Najmočnejši signal je pripadal korenju, ki je predstavljalo približno 30,9 odstotka vseh zaznanih rastlinskih zaporedij, pri čemer DNK kaže podobnosti z gojenimi sortami. Pomemben delež, okoli 11,6 odstotka, je pripadal tudi krušni pšenici. Med drugimi odkritimi žiti so raziskovalci navedli še trdo pšenico, enozrnico, koruzo in rž.
Sledi pa se niso ustavile pri žitih. Analiza je razkrila tudi DNK rastlin iz družine razhudnikovk, kot so paprika, paradižnik in krompir, pa tudi bučnice, kamor sodijo melone in kumare. Zaznali so celo prisotnost arašidov, poleg šibkejših sledi trav, detelj in ovsa.
Še bolj zanimivo je, da so našli tudi DNK sadnega drevja, vključno z banano, mandljem, orehom in pomarančo, ter manj izrazite sledi fig, pistacij, jabolk, hrušk, lešnikov in vinske trte. Prav prisotnost nekaterih rastlin, kot so paradižnik, koruza in arašidi, ki izvirajo iz Novega sveta, nakazuje, da je bil prt skozi stoletja izpostavljen kasnejšim vplivom, verjetno po letu 1492.
Raziskovalci poudarjajo, da z metodo genetskega profiliranja ne morejo zanesljivo določiti starosti prta, zato ta odkritja ne potrjujejo niti srednjeveškega niti dvatisočletnega izvora. Kljub temu pa rezultati pomembno prispevajo k razumevanju, kako so stoletja družbenih, kulturnih in okoljskih vplivov pustila svoj pečat na relikviji.
Torinski prt, ki ga od leta 1578 hranijo v italijanskem Torinu, ima dokumentirano zgodovino od sredine 14. stoletja. Radiokarbonske analize iz leta 1988 so ga postavile v obdobje med letoma 1260 in 1390, medtem ko je novejša študija italijanskega inštituta za kristalografijo leta 2024 z uporabo napredne rentgenske metode nakazala možnost, da bi bil star približno 2000 let, kar bi sovpadalo s krščansko tradicijo.
Novo odkritje tako ne prinaša dokončnih odgovorov, temveč še poglablja skrivnost. Med vlakni, ki so preživela stoletja, ostajajo zapisane zgodbe. Ne le o veri, temveč tudi o ljudeh, ki so se relikvije dotikali, jo prenašali in ji, nehote ali namenoma, pustili delček svojega sveta.
